1952 Begunje – Unimog
Gospod Viktor Žnidaršič se rad spominja začetkov svoje delovne dobe na Žagi v Begunjah. Kaj vse so izdelovali in popravljali v mehanični delavnici tedanje Žage, je že opisal v posebnem prispevku. Zanimiva pa je tudi njegova pripoved o zadružnem Unimogu, ki je bil prevozno sredstvo za izdelke z Žage na železniško postajo na Rakeku, za obdelovanje zadružnih njiv, tudi za kakšen “osebni ” prevoz ali za prevoz gasilske brizgalne, da ni bilo treba iskati konjske vprege.
Ko smo iskali fotografijo Unimoga, je urednik prosil Bojana Žnidaršiča, sina tedanjega šoferja Janeza Žnidaršiča, da so doma pobrskali po starih očetovih fotografijah in prispevek smo lahko opremili s sliko.
Na fotografiji so begunjski gasilci slikani z Unimogom, ki vleče brizgalno. Voznik Unimoga Janez Žnidaršič, takrat verjetno še Žnidarjev iz Bezuljaka, ponosno stoji ob svojem vozilu.
UNIMOG
V mehanični delavnici na Žagi smo popravljali tudi univerzalni traktor vlačilec Unimog, ki ga je kupila Kmetijska zadruga Begunje leta 1951. Namenjen je bil predvsem za kmetijsko dejavnost, saj je bil opremljen s plugom za oranje in tudi s kompresorjem, za drugo se ne spomnim.
Največ pa so ga uporabljali za prevoze desk na železniško postajo Rakek. Zelo koristen je bil tudi pri graditvi in popravilu cest, ker je poganjal kompresor za vrtanje in drobljenje skal. Ko so delali na cesti proti Otavam, so se fantje zapeljali na pijačo. Na nekem ovinku je zmanjkalo ceste, zato so se prevrnili. Eden je začel kričati, da teče kri, potem pa so le ugotovili, da ni kri, ampak vroče olje iz motorja. Vsi so bili politi s črnim oljem. Traktor so za silo popravili, kot da se ni nič zgodilo. Bil je zelo pripraven tudi za kako neumnost.
Kmalu so se odločili za generalno popravilo. Glavni mojster je bil šofer Drago Zen, ki je prišel v Begunje iz Ilirske Bistrice. Traktor smo razmontirali, da je ostalo samo šasija, menjalnik in kolesa. Motor smo generalno obnovili. Pri tem sem se marsikaj naučil. Popravljen motor smo vgradili v šasijo in ga poskusili zagnati. Takoj je vžgal. Tekel je kake pol minute in se ustavil. Po par sekundah smo ga zopet zagnali. To smo ponavljali kar nekaj dni. Motor je vedno dalj časa tekel. Pa sem si mislil: “Zakaj se ne bi malo popeljal proti gozdu?” Unimog je imel pri strani zaboj za akumulator (baterijo), na katerega sem zavezal gajbo, da sem lahko sedel nanjo. Tako sem se vozil kar nekaj dni, mogoče cel teden, do Ržišč in nazaj, dokler se ni stroj tako razmigal, da ni več blokiral. Obratovodja Tornič se je jezil: “Okodindio, vsak dan nova gajba.” Pa vseeno sem se kar dobro naučil voziti Unimog. To delo sva si izmenjavala s Kopitovim Tonetom. Kmalu smo postavili še kabino in traktor je bil nared za tehnični pregled in registracijo.
Na vozu prepoznam le poveljnika v temni svečani uniformi, sedi na desni strani, gospodar pri Čopčih v Begunjah Vinko Otoničar.
Brizgalna je bila tedaj še na ročni pogon, nameščena na vozu z lesenimi kolesi. Lahko si predstavljate, kako je to ropotalo po makadamski cesti.
Marija Knap – Velča Mara iz Begunj – kakšna ponosna gasilka v svečani uniformi
Šofer Janez Žnidaršič v delovni uniformi.
Slovarček:
- gajba: zabojček
- okodindio: “poslovenjena” italijanska kletvica
Viri:
- Viktor Žnidaršič, Koper
Kraj: Begunje
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Žnidaršič
Skenirano: 31. 1. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Tudi v Loški dolini se je njega dni tu in tam prikazal Unimog, ne vem ali je bil isti ali kak drugi, toda ker je bil tako poseben so ljudje takoj nekaj spesnili o njem: “Unimog nima nog, hodi vedno naokrog!” Vozil ga je pa tiste čase Obrezov ata, kolikor se jaz spomnim.