Stare slike

Slovenski jezik s književnostjo, kot je bil uradni naziv predmeta, po dijaško pa »slova«, me je poučevala prof. Dora Županič. Prvo šolsko nalogo sem pisala minus pet, kar je bila najboljša ocena v razredu. Takrat sem vedela, da bova dobro vozili. In sva. Kmalu je tudi izvedela, da veliko berem in to mi je štela v plus. Imela sem dobre ocene. Niso bile šenkane, ker me je književnost zelo zanimala. Potem pa je šla profesorica na porodniški dopust. Do konca drugega letnika nas je še poučevala, prvo šolsko uro tretjega letnika pa se je v razredu pojavila nadomestna profesorica. Po predstavitvi pokliče mene. Nič mi ni bilo jasno in tudi sama je takoj ugotovila, da mi ni. Prvi šolski dan, prva ura slovenščine in ona sprašuje snov, ki smo jo jemali zadnji teden pouka prejšnjega leta. Ni fer. Tega ne bi znal najboljši odličnjak na šoli. Tudi jaz nisem in mi je gladko dala cvek. Prva zamera. Ampak človek obrača, Bog obrne. Čez mnogo let, ko sem se vozila v Ljubljano z vlakom, sem vedno iskala kupe z lučjo, da sem lahko brala. Vsi so bili v temi in spali. Naenkrat je bil vsako jutro razsvetljen en kupe. Seveda sem šla vanj. Po protokolu sem lepo pozdravila, vprašala, če smem prisesti in tako dan za dnem. Tudi gospod je vedno bral. Iste sorte ptiči skupaj letijo in nekega dne sva se začela pogovarjati. Po nekaj pogovorih sem izvedela, da je mož profesorice, ki mi je v gimnaziji dala cvek. To sem mu tudi povedala s poudarkom, da ni bilo fer in da še vedno zamerim. Njemu se je zdelo zabavno, meni ne. Od tedaj sem mu najmanj vsak mesec dvakrat rekla: »Vaša žena mi je dala cvek pri slovenščini!« Če mu ni bilo prav, ne vem. Rekel ni nič. Meni tisti cvek ni bil prav in tudi rekla nisem nič.

več …