1935 Cerknica – Zapravljivček na Veliki gasi

Po vsej verjetnosti je nedelja. Mojster Janez je z zapravljivčkom zapeljal po Veliki gasi. Niso šli po opravkih, odpeljali so se za zabavo.

Fotograf jih je ujel pred Žumrovim hotelom. Verjetno je zgodnja pomlad, vsi so oblečeni nekoliko topleje.

Mojster Janez je zaradi fotografa ustavil zapravljivček pred Žumrovim hotelom. Nad hotelom so na desni strani Velike gase vidne še štiri hiše. Vse, razen Jerinove, so pokrite še s slamo.

____________________________________________________________

	Janez Ronko mlajši, Ivica Ronko, Ciril Vidrih, Marija Ponikvar Ciril Vidrih je bil rojen 1931 leta. Na fotografiji  je star 4 ali 5 let, torej je fotografija nastala tam nekje 1935 ali 1936. Tudi konj je Ronkotov.
	Pred Jerinovo hišo so so se ženske srečale in malo poklepetale. Torej so tudi pri nas starejše ženske nosile črno. Ruta je bila obvezna. Ker je v vsaki hiši živelo več generacij, med njimi tudi najstarejša, je bila klopca pred hišo skoraj obvezna. Danes si ne moremo misliti, da bi na Veliki gasi ženske takole sedele in klepetale. Danes se to opravi v Mercatorju.

____________________________________________________________

O zapravljivčku je Prof. dr. Janez Bogataj napisal (vir):

Zapravljivček

Ob splošnem dvigovanju življenjske ravni v vaseh, trgih in mestih v drugi polovici 18. in v 19. stoletju se je začel spreminjati tudi »vozni park« posameznih gospodarstev. Zlasti premožnejši kmetje so začeli kupovati vrhunsko obrtniško izdelane dvoosne štirikolesne lažje vprežne vozove z vzmetenjem in ročnim zavornim sistemom. Bili so izdelki kovačev, kolarjev in mizarjev in so predstavljali reprezentančne vozove za praznične in posebne, tudi poslovne priložnosti. Voz je poudarjal družbeno razlikovanje in prestiž. Na klopi oziroma sedežu, ki je bil oblazinjen z usnjem in je imel stebričasto naslonjalo, je bil prostor za voznika in sopotnika. Za klopjo je bil prostor za tovor. Z namestitvijo dodatne klopi na zadnjem delu voza je bilo prostora še za dve odrasli osebi. Nekateri tipi teh vozov so imeli tudi stalne štiri sedeže. Poleg splošnega imena »zapravljivček« poznamo še nekatere druge izraze za ta reprezentančni voz, npr. »fedrvagen« (voz na vzmeti), »kočija«, tudi »flajšvagen« (mesarji in gostilničarji so jih uporabljali za prevoz mesa), »lincer« in drugi. Za posebne priložnosti so ga okrasili s papirnatim cvetjem in smrečjem, kar velja tudi za vpreženega konja ali dva; na komatih so se svetili komatni glavniki in okrasno jermenje, včasih so uporabili celo reprezentančne komate »jazbečarje«. Bogatejši kmetje in posestniki so se s takimi vozovi odpravljali po nakupih in opravkih v večja središča, bili so stalna oblika nedeljskega prevoza družine k maši ali lastnikovega prevoza do gostilne, na sestanek in k drugim opravkom. Ime zapravljivček je povezano s pogostim zapravljanjem lastnikov takih vozov po trgovinah in gostilnah. Po drugi svetovni vojni so posamezniki ohranili zapravljivčke in jim nadeli kolesa z gumami, kar je še izboljšalo vožnjo. Danes so ohranjeni in uporabljani zapravljivčki ena od sestavin ohranjenega »starodobništva« vozov in imajo značaj »živega« muzeja na raznih, pretežno turističnih prireditvah.

Kraj: Cerknica
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Iva Ravšelj
Skenirano: 3. 7. 2010
Oblika: fotografija