1959 Begunje – Maškare 2
21. 02. 2010
Vinko je verjetno fotografiral vse maškare. Šele s pomočjo fotografije sem se spomnil, da sem bil nekoč maska palčka. Takoj so oživeli še drugi spomini, ki sem jih že zdavnaj izgubil.
- Vsi v krilih
- Sredi ceste
- Malo večji
- Palček
Na vseh fotografijah iz tega obdobja so plotovi, kakršnih ni več. Zbiti so iz vseh mogočih ostankov lesa in vegasti v vse strani.
Cesta je le rahlo posuta, daleč od tega, da bi bila kopna. Zaradi tega smo verjetno imeli občutek, da so zime veliko bolj bele, kot so sedaj.
Film je iz Vinkotovega kufra in je označen z “1959 Sankači in maškare“.
8 komentarjev
leave one →
Prav prisrčne maškarce ste bili.
Da so bili gumijasti škornji glavno obuvalo za zimo v tistem času, je to povsem normalno. ‘Čižemčki” so bili le za suh sneg; za v šolo in k maši, drugače pa ne.
Cesta najbrž ni bila posuta, saj je bil najverjetneje še makedam in se je malce peska ven pririnilo s plugom.
Navada, da hodijo maškare po hišah se je v naši vasi še ohranila. Letos so bile na obhodu štiri skupine, skupaj 30 do 40 mask. Kaj se pa maškaram da? Pohanje in krofi že dolgo niso več zaželjeni, predvsem gre tu za bombone, skratka za slaščice.
Se je pa letos pripetila sosedi drobna ”nezgoda”. Pozabila je, da bodo hodile maškare in ni imela pripravljenih dovolj sladkarij. Pa je eni od skupin dala nekaj kovancev. Kaj kmalu je ena od maškar pritekla nazaj, dala denar na mizo in rekla: ”so mi rekli, da denarja ne smemo vzet”. Res smo vsi v vasi nekako dogovorojeni, da denarja ne dajemo. Bolj gre tu za pozornost, saj če ne sprejmeš in nagradiš maškar boš v tistem letu imel nesrečo. Maškare prinašajo pomlad in srečo v hišo!
Gumijasti škornji.
Gumijasti škornji so lahko zgodba zase. Rekli smo jim čouli. V šoli so bili nerešljiv problem. Tovarišice so vložile veliko truda, da so učence prepričale, da morajo biti dobro označeni in to oba škornja. Na hodniku so bili vedno zloženi pred razredom. Po koncu pouka je skoraj vsak dan ostal kakšen objokan učenec, ki sta mu ostala dva škornja, ki sta bila različnih številk ali pa dva leva ali dva desna.
Stanovali smo v šoli. Naša Marjana je bila prava princeska. Ko je bila stara približno 3 leta, se med odmori je zelo rada igrala z učenci. Ko se je naveličala, jih je zapodila: “Kar domov pojdite, šola je naša!”. Seveda je niso ubogali ali pa so se ji celo posmehovali. Za maščevanje je večkrat zmešala škornje celega razreda. Spomnim se, da je nekoč nekomu skrila en škorenj na podstreho, drugega pa v klet. Našli smo ju šele po dveh ali treh dneh.
Hahaha. Prave dogodivščine s temi škornji. Meni so otroci tako smešni, ker si kar dva leva ali pa desna čevlja obujejo, pa jih prav nič ne moti. To je sproščen odnos! 🙂
Čouli so bili navadno preveliki, da so smo jih lahko nosili še naslednje leto, zato ni nič motilo, če si imel dva leva ali dva desna. 🙂 Pa še nekaj je bilo. Vedno so bili mokri tudi znotraj. Verjetno zato, ker so puščali. Včasih pa je sneg ali dež padal kar za velike ‘bote’.
Še to, v čoulah so bile noge vedno ledene.
Pri čoulah bi dodal še to, da so bile obvezne doma štrikane vounene nogavice. Take so sedaj že legenda . Ali jih zna še kakšna naštrikat?
Jaz bi jih verjetno še znala, ampak sem alergična na volno. Ha, ha.
milton, po moje cerkniška maškarada izhaja iz Begn, saj je tudi Milan Rot bil Begunc in po srcu je najbrž še vedno.
Sicer pa takih originalnih maškar vsaj tukaj, v Celju ne videvam. Vsi so nekako plastični,
za 10 evrov, brez tistega pravega pustnega duha.
Sicer pa ti sporočam, da sem po tvoji fotografiji naslikala Cerkniško jezero in sem v sliko zaljubljena. Hvala, da si mi dovolil!