1930 Dolenje jezero – Gostilna Mulec razglednica
Pred gostilno opazimo tovornjak. Če me spomin ne vara, je bil takšen Zgoncov zeleni Ford.
Prednja stran razglednice je sestavljena iz dveh fotografij. Zgoraj je pogled na napolnjeno Jezero, spodaj pa gostilna Mulec.
Zgoraj je fotografija Goričice in Javornikov v ozadju. Posneta je bila verjetno nekje desno od Rešeta ob polnem Jezeru.
___________________________________________________________
 Spodnja polovica razglednice Spodnja fotografija: pred gostilno Mulec v Dolenjem jezeru so se ljudje zbrali v velikem številu. Lahko da je šlo za otvoritev gostilne, lahko pa je bil povod kakšen izreden dogodek. Ljudje so praznično oblečeni. Gostilna je urejena, zadaj je videti gospodarsko poslopje. Fotograf ni naredil prav veliko fotografij. Fotografska plošča (desno zgoraj) je počila, vendar se je vseeno odločil za izdelavo razglednice. |
 Kolesarji Kolesarji: pri dogodku so bili prisotni tudi štirje kolesarji. Tvorijo skupino, čeprav so različnih let in različno oblečeni. Kolesa so velika, vsa štiri so moška. Tri imajo zadnjo zavoro na “kontra”, eno kolo pa je športno, s športnim krmilom in zavorami. K športnemu kolesu je spadala kravata, naramnice in športna kapa. Na tej fotografiji je videti všečni znak gostilne: “Franc Mulec – gostilna – in prenočišča”. Na vogalu je na nenavaden način pritrjena še ena tabla, verjetno oznaka zavarovalnice. |
 Pred vhodom Pred vhodom: pri vhodu so bile zbrana pomembne osebe, ki so prisostvovale dogodku. Nekateri moški nosijo kravate, tudi metuljčka opazimo. Vsi so zapeti do do vrha, le eden ima odpet ovratnik. Suknjiča ni nihče odložil. Med otroci vidimo enega, ki je oblečen v mornarčka, kar je bilo tiste čase praznična obleka. Zunaj je bila postavljena vsaj ena miza, pogrnjena z belim prtom. Iz nizkih kozarcev so pili rdeče vino, ki je bilo na mizi v karafi. Na mizi je tudi steklenica sifona – sode. |
 Pri tovornjaku Pri tovornjaku: okrog avtomobila so se zbrali manj pomembni ljudje. To opazimo iz obleke in bolj sproščene drže. V glavnem so prisotni fantje in dve punci. Ena od punc je s partnerjem, ki je najverjetneje v vojaški uniformi in sedi na odbijaču avtomobila. Pri avtomobilu je tudi harmonikaš. V glavnem so razkriti, le redki nosijo klobuk. Fant s kravato si je klobuk izzivalno potisnil nazaj. |
 Na zadnji strani razglednice so napisi:
|
Naslov: CERKNIŠKO JEZERO z gostilno Fr. Mulec Dol. Jezero
Kraj: Dolenje jezero, Jezero
Datum: Zbirka vsebuje predvsem slike iz tridesetih let
Avtor: Lojze Šmuc, Ljubljana VII Aleševčeva 26
Tehnika: Bromografija
Zbirka: Aleksander Zgonc
Skenirano: 2. 3. 2010
RSS - Posts
Misliš verjetno na Gorico pri mostu. Ni pa nikjer videti tega mostu niti ceste. Ali je bila voda tako visoka, ali pa ceste in mostu sploh še ni bilo? Moram pogledati, ali je kakšna letnica na mostu in javim.
Mislil sem, da se reče Goričica (Goričice so vas), pa sem danes preveril na zemljevidu in tam res piše Gorica.
Ocenil sem, da je bila fotografija narejena bolj z desne strani rešeta, ker je prvi hrib v ozadju z leve Lačnik, ki pa je nad Danami. Nasip je bil sprva precej nižji, pa tudi mosta ni bilo, kar bo videti iz ene prihodnjih fotografij.
Gostilna Mulec, stavba je še vedno ista.
Da se je zbralo toliko ljudi, je bilo navadno za žegnanje ob sv. Petru 29. junija, lahko pa je bilo tudi kaj drugega. Je pa bila mama Mulcova prava gostilničarka in je znala poskrbeti za dobro voljo.
Pripoved pravi, da so še žalost, ko so imeli pogrebščine zaključili s pesmijo. Danes še na pogreb kmalu ne utegnemo, kaj šele da bi si vzeli čas za žalovanje!
Fantje so balinali. Začeli so pri Mulcovih, v zavrtah seveda. Pa do konca zavrt po cesti. Ko so prišli s kuglami nekje do Blažičevih in Zormanovih, so se obrnili in spet nazaj. Vsi nedeljski popoldnevi in prazniki so bili namenjeni temu razvedrilu (fantje in možje) ali pa vožnji s čolnom po jezeru. Tak način življenja je bil v času pred letom 1960.
Ta most je že drugi. Prvotni je bil lesen in otroci smo imeli pravo razvedrilo na njem. Ko smo šli spomladi po zvončke ali pa kar tako, samo do mostu, je bilo zelo zabavno. Na mostu smo se ulegli, našli špranjo med deskami in skozi to luknjico opazovali vodo pod mostom kako teče. Nekdo je stal ob ograji , metal v vodo kake suhe vejice ali tršco, pa smo gledali kako hitro to plava pod mostom in naprej. Seveda takrat ni bilo avtomobilov in ni bilo strahu, da bi nas kdo povozil.
Zelo verjetno je, da je razglednica res nastala ob žegnanju. Mogoče so malo pretoplo oblečeni a tudi junij zna biti pri nas mrzel.
Lesenega mosta na Jezeru se ne spomnim, pa če se še tako trudim. Upam, da bo Belorepec objavil fotografijo letnice izgradnje mosta. Pri mostu na Jezeru je na pol doma.
Žal mi ni uspelo najti letnice mostu. Morda se bo kje videla, ko bo voda upadla.
Letnica, ko so most zamenjali v betonskega od predhodnega lesenega je mogoče res skrita pod sedanji vodostaj, še bolj verjetno pa pod asfalt, ki je bil nanešen kar precej let pozneje, (mogoče 20 ali 30).
Pred nanosom asfalta je bil prostor pod ograjo malce dvignjen, sedaj pa je vse enako visoko.
Slika je iz leta 1925,kamjon je Zgoncev, moj star oče je na sliki, moj oče pa pozna na sliki še nekatere.
S to gostilno je verjetno začel tvoj dedek? Verjetno je na delu fotografije, ki je označen z “Pri vhodu”?
Levo od vhoda, brez klobuka, brke malo večje od adolfovih. Z gostilno je začela moja prababica iz Kožljeka, ki je to hišo kupila od Ogrinovih, prej je bila v hiši trgovina. Ogrinovi so po tem, ko je lastnik kmetije in hiše oslepel, prodali imetje in se odselili v Ameriko. Moja prababica pa je hišo kupila skupaj z slepim Tomažem Ogrinom, kateremu je pripadala do smrti hrana in “kot” v hiši do smrti.
Kakšna zgodba! Kar pozabim, da so ljudje na fotografijah živeli čisto navadno življenje z vsakdanjimi pripetljaji, zgodami in nezgodami. Vsakemu, ki ga vidimo na sliki, se je zgodilo toliko, da ni mogoče napisati.
Vse prevečkrat mislimo, da se je vse začelo v našem času.
Na mailu imaš še par slik
V zapuščini Antona Zgonca, lastnika zelenega Forda, smo našli razglednico, ki je enaka spodnjemu delu te razglednice. Je precej bolj kvalitetna in omogoča, da na njej prepoznamo tudi posamezne obraze.
Na zandji strani je s svinčnikom zapisano “junij 1930”, kar še dodatno potrjuje, da je slika nastala ob žegnanju.