1933 Cerknica – Nabor

Nabor, vestirenga

V času med obema vojnama, so naborniki odhajali na nabor slovesno. So odkrili klobuke iz spoštovanja do fotografa? Le dva opazimo in sicer v rokah Petričkovega in Kaščenga. Pri dosedanjih objavah, so bili pokriti s klobuki, pa naj gre za nabor 1924 ali nabor 1936. Mogoče je to odraz  takratne mode ali navad?

Cerkničani:

prvi z leve  je Rakovcov izpod farovža, poleg njega je Rakovcov Tone, rojen leta 1914 , njegov brat dvojček Lojz je četrti od leve, tisti  ki ima najlepše in verjetno najbolj modne hlače, kajti njegove hlače so res nekaj posebnega. Vmes med njima je Jernkov iz Dolenje vasi, zadaj za njima je Lovko – Urbanov iz Cerknice. Za harmonikarjem desno stoji Maks Turšič, kasneje frizer in brivec na Veliki gasi. France Mesojedec je drugi z leve v zadnji vrsti, ki je oblečen v  temno obleko, poleg njega stoji Šerko, slikan je  s profila. Drugi z desne v zadnji vrsti je Slavko Zgonc.

Pri prepoznavi so z veliko dobre volje pomagale Ana Malnar – Lovričkova iz Jezera, njena hčerka Helena in Antonija Švelc iz Dolenje vasi.

Fante so navadno okrasila dekleta. Za okrasje sta najpogosteje omenjena  nagelj in rožmarin. ”Ko smo bili na vesterengi leta 1931, smo imeli potrjeni pušelce na desni strani reklca in na klobuku. Nepotrjeni so jih kupili. ” ”Za vestirengo okrog leta 1933 so bili vsi v pankelcah rdeče, bele, plave barve in sveže rdeče nageljne so pofehtali pri dekletih.”

Še ena jezerska o štelengi.  ”Veš, fantje so bili res  okrašeni. Je imel Janez že poln reklc pušeljčkov, da ga ni bilo moč nikamor več pripet.” ”Kaj morajo bit šopki samo spredaj?” je vprašal. ”Kar na hrbet mi ga zapni”. ”In je šel z gorginami na hrbtu. To je bilo smeha na ta račun. Bil je nekaj posebnega, saj je  imel le on  šopek na hrbtu.” ”Ampak gorgine rastejo poleti, proti jeseni?” jo še pobaram. ”Saj ne vem točno kdaj je bilo, ampak  še danes ga vidim pred seboj s tistimi rožami,” mi pripoveduje  v smehu gospa, ki se je ob poroki preselila v drug kraj in ne živi več na Jezeru.

Veliko dogodkov bi zdrsnilo v črno luknjo  pozabe, ampak ob takih priložnostih, ko iščem imena k nepoznanim obrazom, se ob druženju prikotalijo ven, enkrat s srebrnim smehom in prešernostjo, drugič s trpkostjo v glasu ali  grenko solzo po licu. S  potopljenostjo v notranji svet, ki je neizmerljiv in pri vsakem človeku neskončno bogat, mi podarijo tiste žlahtne besede, ki so velikokrat tako izgovorjene, da je to nemogoče preliti na papir. Ko mi odprejo duri kamrice svojega notranjega svetišča, lahko le poslušam.

____________________________________________________________

	Nasmejani Rakovcov Tone, zadaj za njim Lovko  – Urbanov in Jernkov iz Dolenje vasi. Fantje so različno postriženi in vsak ima po svoje oblikovan frizuro.  Srajce imajo tudi vsaka drugačen  ovratnik.
	“Drugi z desne v spodnji vrsti je skoraj tako lep kot Leonardo di Caprio v filmu Titanik,” mi je sugerirala soseda, ko smo si ogledovale čedne regrute.
	Jezerci so se postavili skupaj:  Spodnja vrsta, prvi z desne Švigelj – Petričkov poleg njega Repežov in tretji z desne je Braniselj Lojz – Kaščen
	Samo  dva klobuka imamo tokrat. V Lojzovi roki je zelo okrašen klobuk, medtem ko je klobuk Petričkovega fanta bolj skromen, le s pangelci.
	Mlad in čeden.  Le kaj bi bila štelenga brez harmonikaša? Je res, da so bili harmonikaši največkrat s “hribov”?
	Zadnja stran slike: Naborniki leta 1933, zapisala Breda po pripovedovanju očeta Maksa Turšiča.

Kraj: Cerknica, malo verjetno, da so šli k fotografu kam drugam.
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Breda Sikkens
Skenirano: 15. 5. 2010
Oblika: fotografija

Vir: ustni, Slovenska ljudska noša v besedi in podobi 8 – Notranjska, Marija Makarovič in  Jana Dolenc