Cerknica 1966/67 1. b razred

Dopolnitev: Inga iz prve vrste je bila Završanova, Beno iz druge vrste je Jurcov, Zdravko iz zadnje vrste pa Toplakov. Skozi leta so se nam pridružili še drugi, nekateri pa so odšli.
Spominov še pa še…
Morda o tem, kako se je Brede po nadvse uspešni šolski predstavi o Piki Nogavički trajno oprijelo ime Pika, Vilma pa je blestela je v predstavi Rdeča kapica. Mate (Ljubičič – pridružil se nam je kasneje), Boris in Darja so bili izjemni recitatorji, jaz sem lepo pela, Rok, Janez in Beno pa so bili specialisti za plonkanje.
Ali morda o tem, kako je pod pritiskom spraševanja narodni heroj postal šerif, spopad partizanov v Apačih pa akcijska komedija o napadu Apačev na partizane.
Ali o vzgojnih ukrepih učitelja likovnega pouka za vzpodbujanje ustvarjalnosti. Ali o tem, kako smo učiteljem vedno kakšno nakurili, na primer tovarišu Toniju, ki je potem skušal na vse načine najti krivca in izsiliti naše priznanje, a brez uspeha. Na koncu pa nam je čestital za pokončno držo, kajti bili smo res homogen razred in nismo nikoli nikogar zašpecali.
Čeprav sem bila vestna in uspešna učenka, pa sem imela tudi jaz svoje šolske travme. Ko sem v drugem razredu prebolela več otroških bolezni zapored, sem po treh mesecih odsotnosti ugotovila, da se je medtem razred naučil že pol poštevanke. Dobro, da takrat še nisem vedela, kaj je prava panika. Po spletu srečnih okoliščin pa mi je v pravem trenutku v roke prišel dodaten učni pripomoček – na zadnji strani malega zvezka z mehkimi modrimi platnicami je bila poštevanka v tabelarični obliki. To je bil zanesljivo moj prvi “plonk ceglc” in z njegovo pomočjo sem uspešno prebrodila krizo. Luknje v mojem znanju pa so ostale še dolgo, kajti med dolgotrajno odsotnostjo zaradi bolezni mi še na misel ni prišlo, da bi bilo treba spremljati učno snov in se učiti. In kolikor vem, potem do konca osemletke nisem upala nikoli več izostati od pouka, da ne bi spet zamudila kakšne pomembne snovi. Tako je bilo nekoč…