Skip to content

1961 Podgora – Grabljice na Kuclju

12. 09. 2010

Sredi košnje  na Kuclju. Grabljice grabijo približno tam, kjer je danes speljana cesta na Vrh.

Fotograf je grabljice ujel sredi dela med košnjo. Zjutraj so kosci že zarana pokosili pobočje  Kuclja, ki je bilo takrat še nezaraščeno.   Preko dneva so grabljice seno večkrat obrnile na ruoke. Ko je trava malo ovenela, so jo pa po hribu navzdol  v ograbək zgrabile, da je bilo lažje in manj za obračat in za zdajvat. Ko se je zvečerilo, je bilo ograbek potrebo zdt v kopice. S tem so dosegli, da  seno jutranja rosa ni preveč zmočila in  se je  ob prvem soncu sušilo naprej. Drugi jutro, takoj ko je šla ruasa dualə pa je bilo kopice potrebno spet raztrest. Sledilo je  obračanje dokler ni bilo seno popolnoma suho.

Kopice so zdeli tudi v primeru, da če se je na dž prpravlalu.

Pod hribom je speljana elektrika za vas Podgoro – drugje kot danes.  Za vasjo so podgurske nive, ki so po večini obdelane. Nekaj jih je v ostrnicah. Svetle njive so posejane z žitom.

____________________________________________________________

Prva  z leve je Francka Antončič, poleg nje pa njena sestra Ivanka. Obe v rokah držita  grablje. Brez njih nebi nič naredile. Košnje takrat brez ročnih grabelj ne bi bilo. Za kopico se je v Kucelj zazrl Janez Kotnik – Kuətnək.
Na tla, v seno sta sedla Marija in Ivan Kotnik, mama Štefka  pa stoji poleg. Z zanimanjem opazuje, kako so se druge grabljice nastavile radovednim očem fotoaparata.

Otroci so na njivo odhajali skupaj s starši. Starejši otroci so morali po svojih močeh pomagati. Ni bilo lenarjenja.

Sama se spomnim, da sem še kot majhna punčka dobila majhne grablje, ki sem jih morala s seboj vzeti na njivo. Skupaj z mano so rasle tudi grablje. Vsaki dve ali tri leta sem dobila nove, daljše za dva zoba. Oče jih je kupil od Ribnčana kar na našem dvorišču.

Manjši otroci pa so dobili svoj prostor na deki ali na kakšni jopici. Tako je bilo tudi tu, na sliki. Otroka sta se igrala na jopici od  staršev, a sta se malčka za potrebe fotografa preselila med grabljice.

V hudi vročini so mame svojim otrokom določile prostor v senci grma ali v senci kake ostrnice.  Če pa so na njivo prišli s kočijo oz. korjəto, so jo postavile pokonci in tako zagotovile senco in kotiček za igranje.   Včasih so jih zamotile tudi s kakšno malico, drugače pa so se morali otroci zamotiti sami. Takrat so se otroci še znali  zaigrati sami. Prišlo jim je prav čisto vse, kar so našli v svoji bližini. Male živalce so bile nadvse zanimive. Se še spomnite bezanja čričkov? Pa lovljenja kobilic? Na travice se je dalo  zapiskati…. Tudi zemlja je teknila marsikateremu malčku.. . Starejše deklice so vedno pazile na mlajše bratce ali sestrice.

______________________________________________________

na ruoke = ročno

ograbək = pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino

zdajvat = zdevati; dajati, zlagati

zdt v kopice = v kopice zdeti

ruasa dualə = rosa se je posušila

rastrest = raztresati

na dž prpravlalu = pred dežjem

podgurske nive = podgorske njive

deka (pogovorno) = odeja

kočijo = korjəta = ročni voziček na dveh kolesih,

_____________________________________________________

Vir: Jože in Štefka Urbiha, Podgora

Kraj: Podgora
Datum:
nekje med 1960 in 1965
Avtor:
nekdo iz FOTO KLUBa STARI TRG
Zbirka: Frančiška Antončič, Podgora
Skenirano: 26. 8. 2010
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. janez permalink
    12. 09. 2010 21:05

    Zanimivo vse grabljice so imele firtahe. Če je bilo seno v kopicah, je bilo za eno obračilo prej suho.

    Všeč mi je

  2. Janja Kozarka permalink
    13. 09. 2010 08:59

    Točno. Se strinjam.

    Všeč mi je

  3. marijaleskoveckunstek permalink
    14. 09. 2010 08:20

    Preden so se roke utrdile je nastalo kar nekaj žuljev, na katere je bilo potrebno paziti, da se niso predrli.

    V hudi vročini, cel dan na soncu, ko smo seno obračali, zgrabljali, prigrabljali in pozneje tlačenje sena na vozu, se mi je kot otroku stokrat porodila želja ”ko bi se vsaj usulo in bi bilo konec muk za danes!” Da bi bilo potem zmočeno seno potrebno dlje sušiti me ni brigalo. Samo da bi bilo tistega dne in peklenske vročine že enkrat konec.

    Ko pa smo seno od Svinjske jame peljali domov, že zvečer in sem ležeč na soncu skorajda že spala je bilo vse pozabljeno. Nad mano so sijale zvezde…

    Všeč mi je

  4. marijaleskoveckunstek permalink
    14. 09. 2010 08:25

    Opsa napaka! Ne, ” ležeč na soncu”, pravilno ”ležeč na vozu.”

    Všeč mi je

  5. Janja Kozarka permalink
    14. 09. 2010 08:33

    To je bil pa res poseben užitek. Na visoko naloženem vozu, pogreznjen v sveže, dišeče seno in opazovanje zanimivih oblakov. Takrat zagotovi nisi bil jezen, če se je kosilo daleč od doma.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: