1954 Cerknica – Martinjak, mrliški voz
Iz Martinjaka so na svojo zadnjo pot odhajali takole. Duhovnik jih je počakal na Peščenku pred Cerknico.
Kundaretova, Brencetova, Menišovcova in streha Mihove hiše so na levi, tam zadaj čez most desno je še Markov skedenj. Prav pred vsako hišo raste trta. Po cesti se pomika pogrebni sprevod. Kot prva dva gresta nosilca l’trnce in križa. Na križu je privezan trak, ki bo odšel pod zemljo skupaj s krsto. Sledi mrliški voz in pogrebci.
Mihov ata France je bil eden izmed dveh voznikov v vasi. Takrat sta bila v vasi samo dva para konj. Tokrat sta vpreženi Marjana in Prama, zelo krotki živalci. Mrliški voz je bil spravljen v stavbi poleg tutnkambre na cerkniškem pokopališču. Po mrliški voz je šel Mihov ata v Cerknico z zapravljivčkom. Po pogrebu so šli najprej na Peščenk v Vivodu na pogrebščino, potem pa so se z zapravljivčkom odpeljali domov.
V teh dneh, ko se bomo vsi spominjali svojih dragih, ki so prisotni v naših srcih in naših mislih, je mogoče pravi trenutek, da se jih spomnimo tudi takole. Vsako slovo, tudi kratkotrajno, je težko. Slovo za vedno se nas vedno dotakne. Bolj ko smo bližje človeku, bolj usodno nas izguba zaznamuje. Nikoli ni več isto!
Naši umrli so do časa, ko so zgradili prve mrliške vežice, ležali doma na parah. Običajno so uporabili največji prostor, hišo. Takrat so iz sobe umaknili vse pohištvo in naredili prostor za mrtvaški oder. Vsaka nevesta je morala v svoji bali imeti tudi mrliški prt. Prostor okrog truge je bil okrašen z rožami, a vse je bilo veliko bolj skromno. Pozimi rezanega cvetja ni bilo. Navadno so dali rože, ki so jih imeli doma. To je bila zelena ščitovka, asparagus in primule. Poleti, ko je bilo na voljo dovolj cvetja, so v vsako vazo dali parno število cvetov. Pred krsto so napravili majhen oltarček s križem, dvema posodicama, kjer so gorele dušice in dva mala krožnička z žegnano vodo, pušpanom ali asparagusom. Pod mrtvaški oder so postavili veliko posodo z vodo, vanj pa nekaj železnega, lahko tudi verigo, da je nase vleklo neprijeten vonj. Okna so morala biti zaprta. Dve noči je ležal naš dragi pokojnik. Ob njem se je bedelo, molilo, se pogovarjalo. Veliko ustnega izročila je tako prehajalo iz roda v rod. Uro, ki je do trenutka smrti tiktakala na steni, so ustavili. Vse v hiši se je ustavilo. Tudi v kuhinji se ni kuhalo. Prvi pravi obrok za žalujče domače in pogrebce je bila pogrebščina. Ta je bila na Jezeru pri Mulcovih, kasneje v Cerknici v Hotelu, ali na Peščenku pri Vivodu.
Pogrebi so vedno žalostni. Udarci kladiva, ko so žeblje zabijali v krsto, so votlo odmevali in parali smrtonosno tišino. Presunljivi tihi jok domačih je potegnil za seboj vse okoli zbrane. Duhovnik je počakal pred hišo, da so krsto prinesli ven. Na dva stola štokrla so jo dali, običajno. Z nogami naprej je ženin nevesto prinesel v hišo in z nogami naprej se je od hiše odhajalalo. Obleka je bila včasih zelo dragocena in navadno so poročno obleko šparali, da so jo oblekli za na poslednjo pot. V vratih, pol zunaj in pol v hiši, je duhovnik odmolil prve molitve. Pogrebci so potem krsto naložili na trage ali na mrliški voz. Žalna povorka je krenila na zadnjo pot. Jezerci smo svoje pokojne še zadnjič odnesli v našo podružno cerkev na Jezeru, šele potem je sprevod nadaljeval proti pokopališču. Zvonjenje je sprevod spremljalo vse do t’malga križka. Ko so prispeli do pol poti, je zvonjenje na Jezeru utihnilo. Oglasil se je zvon na pokopališču.
Spominjam se ene mame, iz Dolenje vasi, ki je za pokoj duše, na vsakem pogrebu celo pot glasno molila rožni venec. Pogrebci, ki so želeli pri tem sodelovati, so se potrudili, da so bili čim bližje njej. Zelo nespoštljivo do pokojnega in žalujočih domačih je bilo moteče glasno pogovarjanje. Osem dni po pogrebu so se na domu zbirali domači in sosedje, da so pomolili za pokojnikovo dušo, slovo in za uteho domačim, da so lažje sprejeli izgubo drage osebe. V nekaterih domovih se to še ohranja.
Tudi krste so se ločevale. Za otroke ter mlade neporočene so bile krste bele, za poročene so bile temne.
____________________________________________________________
 |
Slikano je izpred Korčetove hiše proti Klopčarjevim. Za križem in lučjo stopata ministranta. Eden ima kadilo in drugi žegnano vodo. Za njima gresta v paru dva duhovnika, župnik Turšič in kaplan. Če so na prvi sliki moški še pokriti, so tukaj že vsi brez klobukov. |
 |
Zadaj v sprevodu vidimo, da nekateri poleg sebe peljejo kolesa, da si bodo pot domov malo olajšali in se bodo peljali, saj je Martinjak kar daleč. |
 |
Na kozlu poleg Mihovega ata sedi starejša žena, ki bi težko zmogla pot, če bi pešačila.
Mrliški voz je bil zelo umetelno izdelan. Na misel mi prihaja tudi, kako daleč so na cerkniško pokopališče svoje pokojne vozili iz Mahnetov in Podslivnice. |
___________________________________________________________
___________________________________________________________
Tudi nebo je jokalo, ko so na poslednjo pot iz domače hiše, ki je stala med Šerkovo in Lavrenčičevo hišo ob sedanji Cesti 4. maja, pospremili Janeza Iblančiča, ki je bil zelo spoštovan Cerkničan. Bil je aktiven član cerkniške godbe, ter njen soustanovitelj in tudi aktiven član gasilskega društva. Pri pogrebni slovesnosti so bili poleg številnih domačinov ter sorodstva prisotni: duhovnik, takratni župnik dr. Janez Jenko, cerkniška godba in gasilci, ki so bili tudi na častni straži ob mrtvaškem odru.
Prav v času pisanja sem izvedela, da je umrl moj dragi duhovnik dr. Janez Jenko, ki me je poučeval verouk in mi bil vzornik pokončne drže človeka. Njegovo slovo bo v sredo 03.11.2010.
Fotografije pogreba Janeza Iblančiča - April 1964 (zbirka Tone Urbas)
____________________________________________________________
Vir: ustni, Julka Hvala, Drago Jakopin, Ivanka Urbas
Slovar slovenskega knjižnega jezika
Slovarček:
- bala – nevestina oprema
- hiša – glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši, navadno s krušno pečjo
- kozel- sprednji dvignjen sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji
- l’trnca – lučka, laterna
- mrliški prt – prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder
- pare – mrtvaški oder
- pogrebščina – pogostitev po pogrebu
- šparati – (varčevati), v tem primeru hraniti obleko za pokop
- trage – mrliška nosila
- truga – krsta
- tutnkambra – zidana stavba pri vhodu na pokopališče
- žegnana voda – blagoslovljena voda
____________________________________________________________
Kraj: Cerknica, Martinjak
Datum: 1954
Avtor: Jože Žnidaršič st. (dopolnjeno 2. 2. 2011)
Zbirka: Marija Leskovec
Skenirano: 14. 9. 2010
Oblika: tri fotografije
Stare slike 
Marija, res bi bilo zanimivo slišati kako so krste vozili ali pa prinesli iz Mahnetov in z
Podslivnice.Iz Martinjaka po pripovedovanju starejših vem da so trugo-krsto,ko še ni bilo
mrliškega voza nosili na ramah.To je bilo zelo teško zato je bilo več pogrebcev,da so se
izmenjavali.Biti pogrebec je bilo težavno ,odkloniti nošenje pa je bilo nepitetno do pokojnika.
Tudi kranceljne-vence so nosili ki pa tudi niso bili lahki saj so bili narejeni iz smrekovih vejic in iz domačega cvetja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ja, tudi iz Jezera so krsto nosili. Če je bil pokojni težak, (tudi krste so bile različno težke), so potrebovali ”dve ekipi nosačev”, dvakrat po štiri, da so se izmenjevali.
Paziti je bilo potrebno tudi na enako višino nosačev, saj je v primeru, da je bil eden višji kot drugi, vso težo nosil najvišji.
Venci so bili težki predvsem iz razloga, da ga je bilo potrebno nesti v malo dvignjenem položaju, tik pod prsmi, pred seboj. Vsi ki so nesli pokojnega in vence, se jih je že prej poprosilo in določilo. Nerodno je bilo, če je bil kak venec več. Takrat so ga dali tudi kakemu takemu v roke, ki je bil fizično slab, zaradi starosti ali pa mladosti. Takrat je bil venec dvakrat težak.
Plačila za to na Jezeru ni bilo, zato so vse povabili na pogrebščino. Samo ministrantu in nosilcu križa, se je dalo kak dinar.
Všeč mi jeVšeč mi je
Mrliški voz je v Dolenji vasi vozil s svojimi belimi šimeljni (konji) Meden Jože (pokojni). Tudi moj stari oče je bil pripeljan na britof z njimi.
Zasledil sem vprašanje o mrliškem vozu pa sem kar Mariji poslal “vzorec” pogreba že nekaj časa nazaj.
Hvala Milošu in Mariji, da se spet lahko oglasim na teh straneh.
Lp. Jože
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože, šimelni so beli konji kaj pa sirci, fuksi in prami?
Sprašujem te pa zato ker te “besede”je uporabljal moj ata ko je prišel domov
iz sejmov v Bjelovarju in Popovači.
Všeč mi jeVšeč mi je
Izjemoma so peljali kočijo tudi prami, par, ki sta bila vestno okrtačena in počesana in sta si bila enaka kot dvojčka. (le kadar so bili beli zavzeti). Lep bel par je še bolj dominantno in svečano sovpadal k mrliški kočiji in je bil zelo zaželjen za pokojnikovo zadnjo pot.
Izraz “šimeljni” sem slišal tudi na razburkani vodi, ko so valovi tolikšni,da se “penijo” (so kot konjski hrbet z belo grivo) in takim je potrebno posvetiti posebno previdnost, saj je bila plovba nevarna in tvegano dejanje.
Z (majhnimi) valovi “šimeljni” smo se spopadli na Cerkniškem jezeru v čolničku. Ni bilo ravno prijetno, je pa bila dobra izkušnja. Imeli smo srečo da nismo potonili.
Lp. Jože
Všeč mi jeVšeč mi je
Vsekakor bomo objavili tudi Jožetovo sliko, ker je izredna, samo da pride na vrsto.
Kot bi pritisnil na nevidni tipko, pa se odpre popolnoma novo poglavje. Seveda so bili ”šimeljni” tudi na vodi. In ta bela pena naj bi bila odlično zdravilo za odpravljanje bradavic na rokah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Iz hiše so trugo z nogami naprej nesli zato, ker je veljalo prepričanje, da v primeru, da gre pokojnik iz hiše z glavo naprej, duša nima pokoja in se vrača v hišo.
Vir: Slovensko ljudsko izročilo, Pregled etnologije Slovencev, Uredil Angelo Baš, CZ 1980
Všeč mi jeVšeč mi je