1920 Trst – Narodni dom in Peganovi

Spominska plošča, Narodni dom, Trst 2026

V začetku 20. stoletja so Slovenci s svojim denarjem zgradili Narodni dom, ki je postal središče gospodarskega, kulturnega, družbenega in družabnega dogajanja takratne slovenske skupnosti v Trstu. Reprezentativna stavba v središču mesta je predstavljala simbol slovenskega gospodarskega in kulturnega razvoja. Posledično so nekateri italijanski krogi težko sprejeli dejstvo, da je Trst tudi slovensko mesto. Lahko rečemo, da je bil Trst v tistem času največje slovensko mesto, v njem je živelo okrog 57.000 Slovencev (za primerjavo, Ljubljana je imela v tistem času 40.000 prebivalcev). Žal ta razcvet ni trajal prav dolgo. Zaradi naraščajočega vzpona fašizma je bil Narodni dom leta 1920 požgan in popolnoma uničen, usode stanovalcev v njej pa različne.

Moj pradedek oziroma papan, kot so ga klicali otroci, Ernest Pegan, je bil rojen v Branici, pozneje je živel v Vipavi, nekaj časa tudi v Ameriki. Ko se je vrnil, si je s pomočjo prijatelja iz Ribnice poiskal nevesto Metko Pakiž iz Jurjevice pri Ribnici. Od tu je znana zgodba o njuni poročni noči, ki sta jo preživela v železniškem vagonu, s katerim sta potovala z Dolenjske proti Ljubljani, ker so obtičali v snežnem zametu.

Družino sta si ustvarila v Trstu, ki je bil v tistem času močno kulturno in gospodarsko okolje tudi za Slovence.

Imela sta osem otrok, od katerih so preživeli štirje, najstarejša Nada, rojena 1899, moja babica, Zorica, rojena 1900, Danilo rojen 1903 in najmlajša Stana, rojena 1905. Peganovi so bili med prvimi stanovalci Narodnega doma, po pripovedovanju tete Stane je bila prvi dojenček v Narodnem domu. Moj pradedek je bil trgovec na veliko z rižem in kavo.

Slika prikazuje kopališče v Gradežu, predvidevam glede na starost otrok okrog leta 1908. Na sliki so mama Metka in vsi štirje otroci (mama stoji, zraven nje najstarejša Nada, pod njo Zorica, na desni Danilo in na skrajni levi najmlajša Stana).

Stana se spominja, da so v Narodnem domu stanovali Vilfanovi in družina Strah. Teta Stana je imela tudi kasneje po vojni stike z Vilfani, predvsem z Jelo Vilfan.

Narodni dom je imel 3 vhode: na eni strani vhod v hotel, na drugi strani vhod v kavarno, restavracijo in čitalnico in tretji vhod je bil namenjen stanovalcem.

Sprva so Peganovi živeli v 4. nadstropju v 3-sobnem stanovanju, kasneje so se preselili v večje 5-sobno stanovanje v 3. nadstropje. Stanovanje je bilo povezano s teraso, kar je razvidno tudi s slike deklet.

Na terasi Narodnega doma

Prva na levi je Zorica, ki je takrat sodelovala v Glasbeni matici, (kasneje je zaključila Glasbeni konservatorij in postala učiteljica klavirja v Ljubljani na glasbeni šoli na Vegovi do svoje upokojitve), ki je delovala v Narodnem domu, potem mama Metka, zadnja na desni Nada, takrat vaditeljica pri Sokolu, spredaj je najmlajša Stana.

Na drugi sliki je skrajno desno Nada, druga od leve pa Zorica, ostalih dveh deklet ne poznam. Predvidevam, da sta sliki posneti leta 1919 ali celo 1920, tik pred požigom Narodnega doma.

Požig Narodnega doma je teta Stana opisala takole:

Na dan požiga jih je oče opozoril, da naj raje ostanejo doma, ker se predvidevajo nemiri zaradi atentata na nekega fašističnega voditelja. Papa je bil v tistem času pri svojem advokatu Kimovcu, moja babica Nada in teta Stana pa sta odhiteli odpovedat telovadno vadbo pri Sokolu nekje pri akvedotu. Peganova mama je bila doma sama z ostalimi otroki. Ob pol štirih so se zaslišali prvi streli s kavarniške strani. Družina je bežala v pritličje, kjer so že hušknili prvi plameni skozi mala vrata pri vhodu v kavarno. Tja so se v strahu zatekle predvsem ženske z otroki in tam ostali skoraj do pol osme ure zvečer. Takrat je nekdo zakričal, da gredo lahko ven, vrata je odklenila Vilfanova kuharica in tako so se rešili pred ognjem. Seveda so skušali rešiti kakšno vrednost, a jim to ni uspelo, rešili so le gola življenja.

Peganova družina je dejansko ostala brez vsega. Namreč nekaj dni pred požigom je papanu svetoval njegov prijatelj odvetnik, naj dvigne iz banke vse prihranke in vrednostne papirje, češ da tam ni varno. Tako se je zgodilo, da so ob požigu ostali brez premoženja. Tla v njihovem stanovanju so se vdrla. Po požigu je papa sicer dobil dovoljenje, da je odšel na pogorišče, našel pa je le svojo blagajno, ki je bila od znotraj pozlačena, ker je v njej hranil nekaj zlatnikov.

Po požigu se je družina zatekla k prijateljem v Barkovlje in Katinaro, kjer so živeli nekaj časa, potem so živeli celo v Vipavi pri sorodnikih, dokler ni oče kupil hiše v Vikrčah pri Ljubljani, kamor so se preselili proti koncu leta 1920. Hišo je kupil z denarjem poštenih komitentov, ki so mu izplačali denar.

Moja babica Nada se je poročila leta 1925, avgusta je rodila hčerko Meto, mojo mamo.

Slika prikazuje celo družino, in sicer od leve proti desni:

• Zorica, poročena Šonc,
• Viktor Šonc, skladatelj, rojen v Tomaju leta 1877),
• France Škarja,
• Nada Pegan, poročena Škarja, v naročju moja mama Meta, kasneje poročena Skerget,
• Stric Danilo,
• teta Stana,
• spredaj Metka Pegan in Ernest Pegan

Slika je nastala leta 1925 v Ljubljani, moja mama je namreč rojena avgusta 1925.

Prispevek je napisala: Polona Lah.

Kraj: Gradež, Trst, Ljubljana
Datum:  2026, 1908, 1920, 1920, 1925
Avtor: neznan
Zbirka: Polona Lah
Skenirano: 25. 3. 2026
Oblika: fotografije