1933 Cerknica – Cibova hiša
Cibova domačija na Veliki gasi je nastala, ko se je leta 1828 Janez Vidrih iz Strmice pri Postojni priženil k Obrezovim v Cerknico.
Drugi gospodar domačije je bil njegov sin Luka, ki je imel 12 otrok in je bil narodno zelo zaveden, saj je leta 1870 dal »Cibavo« ogrado (nad novim delom naselja Peščenk) na razpolago za izvedbo 11. vseslovenskega tabora, na katerem se je zbralo kar okrog 8000 domoljubov. Na obletnico tega pomembnega zgodovinskega dogodka dandanes obeležujemo občinski praznik. Tretji gospodar je bil Lukov tretji sin Gregor. Ko je bila zaradi kontrabantarstva izgubljen velik del Cibove posesti, se je Gregor odpravil s trebuhom za kruhom v Brazilijo, nato še v Ameriko. Z zaslužkom je uspel nakupiti nekaj najboljših posesti tod naokrog in se je poslej ponosno družil s pomembnimi posestniki tistega časa v sosednji Žumrovi gostilni.
Gregor je imel 5 sinov, starejša dva Tone in France sta odšla v Ameriko, Lojz, Jože in Janez pa so ostali doma. Kot je bilo tiste čase najbrž v navadi, je Gregor za sina Lojza vnaprej sklenil ženitni dogovor. A ko je prišel čas ženitve, sta Gregor in Lojz z Velike gase grede zavila vsak na svojo stran, Gregor desno proti Dolenji vasi po obljubljeno, Lojz pa na levo čez most po ljubljeno nevesto Casermanovo Ivanko – Ipavčo. Zmagala je ljubezen, Gregorjeva jeza pa se še dolgo ni polegla. Lojz in Ivanka sta imela tri otroke, Janeza, Lojzko in Toneta.
Lojz je bil dober oče in mož. Bil pa je tudi amaterski igralec, igral je frajtonerco in klarinet pri godbi, sodeloval je pri pustnih prireditvah in bil zelo aktiven pri sokolskem gibanju. Za razliko od očeta Gregorja je Lojz raje zahajal v Zabukovčevo gostilno čez cesto, kjer je tiste čase v Tihi dolini vadila godba. Lojz je občasno kontrabantil les v Planino, nazaj grede pa saharin. Ivanka je bila v mladosti aktivna pri orlih, tudi ona je bila amaterska igralka, igrala je tamburico v cerkniškem tamburaškem orkestru. Takratni časi in skrb za družino ji žal niso dopuščali, da bi se tudi kasneje posvetila svojim talentom.
Cibova hiša je bila pritlična, z lesenim stropom in slamnato streho. Imela je tri sobe, eno je Gregor prizidal v delu skednja za Lojzovo družino. V tej je bilo pohištvo novo, novi so bili tudi kuhinjska miza in stoli, druga hišna oprava je bila rabljena. Hiša je bila podkletena, ob hiši sta bila zidana svinjska kuhinja in skedenj, ki je bil do polovice zidan, pol lesen ter krit z opeko. V skednju je bilo spravljeno orodje za delo na polju in druge reči kot poljski voz, ročni voziček, dva pluga, brana, vinta, brus, kose, grablje, vile, motike, slamoreznica, truga za slamo, pumpa za gnojnico, drva, moška kolesa. Kmetija je dajala dovolj krme za preživeti 4 glave govedi čez celo leto. V sadovnjaku so rasli oreh, jablana in 5 sliv. Ker je bilo na hišnem dvorišču premalo prostora, so morali Cibovi ob spravilu pridelkov poljski voz obračati kar na placu. Gregor se je namenil popraviti dotrajano slamnato streho. Kupil je že 200 kosov strešne opeke, pripravil trame in bukove dile, nekaj je zloženih na kupu pred hišo. Na vrhu kupa je lojtra. Druga je prislonjena na zid, saj je bilo treba obesiti koruzne kite, ki jih je naredila gospodinja. A danes je nedelja in delo bo počakalo do jutri.
Kljub častitljivi starosti hišica na sliki deluje idilično. Slavka Dragolič z Male gase je mnogo let kasneje v eni od svojih pripovedi zapisala:« Z Lojzko sva se najrajši igrali na njihovem kuhinjskem oknu, ki je gledalo na dvorišče fotografa, kjer se je kar naprej nekaj dogajalo in sva pasli zijala. Noge sva stegovali na rob velikega vzidanega štedilnika, kjer je bilo vedno prijetno toplo. V času, ko ni bilo časa za pravljice, je bila pravljična le kuhinjska polica pri Cibovih, na kateri je visel modro izvezen prtiček s palčki in vsak je imel kopico sadja pred seboj.«
Pa so prišli tisti žalostni vojni časi in vse je šlo v nič – dom in družina. Mama Ivanka se je morala sama s tremi otroki prebijati skozi povojni čas. Nova oblast ni dovolila obnoviti kmečke domačije na starem mestu v središču kraja. In tako se Cibov rod nadaljuje drugje.
Medra
____________________________________________________________
![]() |
Gregor je menda še vedno jezen na Lojza, da se drži kar sam zase, ob kantonu na hišnem vogalu. |
![]() |
Lojz se z ženo Ivanko in sinkom Janezkom odpravlja na nedeljski izlet. Janezek je star 2 leti. Lojz je najstarejšega sina večkrat vzel s seboj na kontrabant. |
![]() |
Pri Cibovih je bilo veliko fotografij, saj je bil sosed Jerina fotograf. A nič od tega se ni ohranilo. Sliko domačije je kasneje poslal za spomin Lojzov najstarejši brat Tone iz Amerike, kar razberemo po zapisu na hrbtni strani slike – »Tony Vidrich home«. |
![]() |
Risbo je 1942 po spominu narisal Lojzov najmlajši brat Janez. Nastala je v taborišču Gonars. Vprašanje je, če je še kdaj videl svoj dom, preden je 18.9.1943 pogorel.Opis domačije pa je povzet po Ivankinem popisu vojne škode. |
Kraj: Cerknica
Datum: 15. 10. 1933
Avtor: neznan Janko Skrlep1
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 25. 9. 2010
Oblika: fotografija, skica
1 sprememba 4.9.2012
Pletenih kit koruze tudi ni več videti, saj je že koruza na njivi redkost.
Naša skupna zgodovina se prične pri naši lastni. Metka hvala za odstrtje del vaše družinske.
Takšna hiša mi pride na misel, ko si poskusim predstavljati staro hišo. Verjetno je to tip hiše, ki je bil včasih tipičen za naše kraje.
Ne samo hiša, tudi fotografija mi je všeč. Mislim, da je ena lepših na Stareslike.
Našel sem avtorja fotografije. V galeriji Slovenskega etnografskega muzeja je fotografija, ki je zagotovo nastala hkrati s to fotografijo, avtor pa je tam določen. To je Janko Skrlep.