1970 Cerknica – Cibov Janko na vozu

Pomlad je. Zemlja in delo  kličeta. Njive dišijo po sveže preorani zemlji. Cibov Janko je na voz gumar naložil brani, plužno in trivrtstno črtalo – plug.

To je njiva “pri britofu.”  Svetla črta pred hišami je cesta proti Jezeru. To je še stara cesta, ki je šla naokrog mimo Urbasovih.  Iz  leve,  prva hiša Urbasova, druga je Žurgova, tretja je Modicova – Klančarjeva, ter prav desno je še njihova štala.

Hiše, ki so zadaj za drevjem so, prve levo  ne prepoznam,  poleg je gozdarski blok, ter desno naprej je Žumrova hiša.

____________________________________________________________

Pa smo bili res maherji, mi osmarji. Celo šolsko leto smo pridno zbirali star papir in zanj dobili  dovolj denarja  za zaključni izlet. Za tri dni smo šli na morje  v Novi Vinodolski.  Z nami so bili razredniki Franc Popek, Franc Dolničar in Vinko Toni.

V  kleti stare šole na Veliki gasi, smo  skladiščili star papir, ki ga je bilo potem treba odpeljati na Rakek. V slogi je moč, a o tem, kako ga bomo prepeljali sploh nismo razmišljali. Kdo je določil, oziroma kako smo prišli na idejo, da jaz doma vprašam za voz in konja, ne vem. Bolj v prepričanju, da mi ga ata ne bo dal, sem mami omenila, da bi jaz rada voz in konja. Mama ga je nato par dni mehčala, potem pa meni rekla: ”Kar sama ga vprašaj, pa boš videla, kaj bo rekel.” Mislila sem si,  ”nič ne bo,”  ampak na moje začudenje je rekel: ”A je kakšen tak fant, da bo znal s konjem po glavni cesti? Saj do Cerknice boš že prišla, ne vem pa, kako bo od Cerknice do Rakeka”. ”Ja, Popkov Jože je z mano”. ”No, on bo pa že znal, saj imajo doma konje in njegov  njegov oče fura.”

In tako mi je zjutraj vpregel Ridžana, ravno tako sem se usedla, kot ata Janko na sliki, pa sva oddrdarala. Takrat še ni bilo gumarja, čisto navaden tajsəl je bil. Gijo in hout iz Jezera v Cerknico, bistahar čez most, nato hout po Veliki gasi. Na šolsko dvorišče ga je pa  Jože scurikal nazaj.

Na voz  smo naložili papir. So bili hrbtə in pərluge gor, tako da je šlo kar precej papirja na voz. Poleg  so bili še  Miloš,  Breda, Jože Zalarjev – Popkov in Marko Drenikov. Ostali  prosim razširite to našo dogodivščino. Lahko tudi besedo ali dve o tem, zakaj je bil papir tako težak, jaz pri tistem nisem imela nič!

____________________________________________________________

Tajsəl, parizar in gumar.

Pri pripravi prispevka je vedno zanimivo, pestro. Bolj, ko želim nek delček ujeti, ter ubesediti,   se odpirajo stara in še starejša vrata, za njimi je čedalje več podatkov, ki jih stežka zapišem, da ne bi postalo vse skupaj dolgovezno. Tokrat  ne gre drugače, kot da vam odstrem en delček zakulisja pisanja in iskanja podatkov.

Rodila sem se kmečkim staršem v kar veliko družino.  Delo in še enkrat delo, je bil pač naš vsakdanjik. Spomladi sajenje, poleti pletev, spravilo sena, jeseni priprava na zimo. Vseskozi nas je spremljal voz, pravzaprav dve vrsti voza. Da sem si zapomnila, kateri je tajsəl in kateri parizar, sem si pomagala s tem, da sem si zapomnila parizar je voz, ki ima bolj široka kolesa, tajsel pa ima bolj ozka. Tajsel je bil primeren za delo v gozdu, parizar je bil primeren  za spomladnsko vožnjo gnoja na polje in neobhodno potreben za v jezero. Tja smo se odpravili po jezerino – nestilu. Tla so bila vlažna, mokra in blatna,  zato so morala biti kolesa bolj široka, da se voz ni preveč udiral. Povedali so mi še, da je bi  voz parizar na  cerkniškem koncu še ena od različic parizarja in sicer, kolesa so bila še vedno široka, vendar  je bil voz v celoti  malo lažji.

Ko že hočem zapisati na konec teksta v slovarček izrazov in besed pravilno obrazložitev, preverim še v SSKJ in doživim, padec v prazno. Tam piše: parizar – nekdaj težek voz s širokimi platišči, pa pogledam še razlago za tajsel – težek voz s širšimi platišči. Hej, to pa ne! Čakaj ga zlodja, tajsel je vendar ožji, zakaj piše da so platišča širša, če so ožja. Pa toliko sem se namučila, da sem si kot otrok zapomnila, da ima parizar širša kolesa, ker gre daleč do Pariza, tu pa piše da jih ima tajsel.  Se odpravim do Janeza Kandaretovega, kjer se debata o tem zavleče pozno v noč. ”Odvisno, kaj vzameš za osnovo,” mi pravi on. ”Če vzameš za osnovo kočijo, potem je tajsel širši, ampak odpade parizar. Če vzameš za osnovo stopnjevanje pridevnika gre:  širok,  širši, najširši ali,  širok, bolj širok, najbolj širok. Daj pokliči gospoda Jankota Samsa, on ti bo najbolj prav povedal.”  Pa sem ga in tudi po njegovo knjigo sem šla. Dobra zadevca,  Vozovi in poti. Berem, gledam skice, sesuvam moje prepričanje, a ne gre.

Kmečke reči je treba kar po kmečko naredit, tako, kot smo to počeli od vedno. Pogovorno je vedno bilo: ”tajsəl  je uz səz bəl wəskəmə šinamə, parizar  je uz səz bəl šruokəmə šinamə.” Ali če napišem knjižno, tajsel je voz z ožjimi platišči, parizar je voz s širokimi platišči.

Ali če napišem tako, kot smo izpod Martinjaka ali od Svinjske jame vozili po dva vozova enega  za drugim zaprežena domov. Prvi voz je bil vedno  parizar (po SSKJ) s širokimi platišči, za njega priprežen tajsel (po SSKJ) s širšimi platišči. To nikakor ne gre, če pa vsi vemo, da je tajsel ožji!

Pa sem si izmenjala še par elektronskih sporočil z gospodom, za katereg sem prepričana, da je vrhunski strokovnjak in kot bi rekli naši očanci, mojster na tem področju. Ta je na koncu napisal. Samo v tem primeru pa se lahko napiše, ” imate prav, zato sem napisal, da je uporaba primernika “širši” tu manj ustrezna, čeprav je slovnično korektna. Če pa vozi parizar pred tajseljnom, je treba za slednjega formulacijo spremeniti v “z ožjimi platišči”.

Miloš mi je rekel, da naj se s tem ne ubadam, ker je škoda moje energije. ”Vse to je res že muzejsko, saj mladi ne vedo za to,”  sem si mislila in za en čisto navaden kmečki voz  se pa res ne bo nihče več pregovarjal, ampak to je tako, kot bi zatajila  moje kmečko poreklo, poteptala in izdala trud mojih prednikov.  To je del mojega življenja, to sem jaz. In tudi za čisto navadno kolo tajselna vem, da je  ožje in o tem, da je razlaga zanj  širše,  me ne bo prepričal nihče.  Menišija, Bloke, Loška dolina in Cerkniška dolina so  ta dva vozova poimenovali, kot sem napisala.

Ljubim  slovenski jezik, a težko kmečko delo ni dovoljevalo slovnično korektno, pač pa delu in  terenu primerno širino kolesa.

To je moj zapis, lahko bi rekla ”moja resnica,” delček iz mozaika o slovenskih vozovih. V prepričanju, da vse vem, da najbolj prav vem, me je to pisanje ponovno soočilo, kako malo vem.

____________________________________________________________

	Kmečki  voz  gumar. Na tem vozu ni več rəndalu – treslo, pa tudi konji so  lažje peljali.Metka pravi: ‘‘Gumar je bil najbrž naš, saj je bil ata kar sodoben kmetovalec. Kadar je kje videl kakšno kmetijsko novost, smo kmalu imeli nekaj podobnega tudi mi, čeprav morda domače izdelave. Konj  je bil Ostankov Pram s Kamne gorice. Nekdaj je bila “sosedska” pomoč običajna, čeprav ne vem, kakšen je bil “sosedski” odnos našega ata in Ostanka. Itak pa je bil naš ata povsod zraven, pri šoferjih, gasilcih, godbi, pa še kje.”
	A ste kdaj česali konjsko grivo, ali spletali kitke? Ga ljubkovali po glavi s čohanjem?Kadar je bila griva dovolj dolga, smo jo tu pa tam malo odrezali in uporabili za  za kakšen manjši  pjnzəlčək. Zadaj njiva  s črnim  ribezom. Sem in tja je bila kakšna njiva zasajena z njim.

Slovarček:

• bistahar – na levo
• curik – nazaj
• gijo – naprej, gremo
• gumar – voz s kolesi, kot je na fotografiji
• hout – na desno
• maher – sposoben, dober
• oddrdrala – odpeljala
• parizar – težji kmečki voz, səz bəl šruokəmə šinamə, (do 12 centimetrov), tudi malo manjše kolesa – za področje Menišije, Blok, Loške doline in Cerkniške doline
• pjnzəl – čopič
• plužna – priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug, ali v našem primeru trivrstno črtalo
• šina, platišče – okovan zunanji del kolesa
• tajsəl – težji kmečki voz, səz bəl wəskəmə šinamə, ( ne manj kot 6 cm), ter malo večje kolesa – za področje Menišije, Blok, Loške doline in Cerkniške doline.

Vir: ustni, Janez Kandare, Ivanka Urbas, Anton Leskovec, Metka Dragolič, SSKJ, Janko Samsa: Vozovi in poti

Kraj: Cerknica
Datum:  1970
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija