1970 Cerknica – Cibov Janko na vozu
Pomlad je. Zemlja in delo kličeta. Njive dišijo po sveže preorani zemlji. Cibov Janko je na voz gumar naložil brani, plužno in trivrtstno črtalo – plug.
To je njiva “pri britofu.” Svetla črta pred hišami je cesta proti Jezeru. To je še stara cesta, ki je šla naokrog mimo Urbasovih. Iz leve, prva hiša Urbasova, druga je Žurgova, tretja je Modicova – Klančarjeva, ter prav desno je še njihova štala.
Hiše, ki so zadaj za drevjem so, prve levo ne prepoznam, poleg je gozdarski blok, ter desno naprej je Žumrova hiša.
____________________________________________________________
Pa smo bili res maherji, mi osmarji. Celo šolsko leto smo pridno zbirali star papir in zanj dobili dovolj denarja za zaključni izlet. Za tri dni smo šli na morje v Novi Vinodolski. Z nami so bili razredniki Franc Popek, Franc Dolničar in Vinko Toni.
V kleti stare šole na Veliki gasi, smo skladiščili star papir, ki ga je bilo potem treba odpeljati na Rakek. V slogi je moč, a o tem, kako ga bomo prepeljali sploh nismo razmišljali. Kdo je določil, oziroma kako smo prišli na idejo, da jaz doma vprašam za voz in konja, ne vem. Bolj v prepričanju, da mi ga ata ne bo dal, sem mami omenila, da bi jaz rada voz in konja. Mama ga je nato par dni mehčala, potem pa meni rekla: ”Kar sama ga vprašaj, pa boš videla, kaj bo rekel.” Mislila sem si, ”nič ne bo,” ampak na moje začudenje je rekel: ”A je kakšen tak fant, da bo znal s konjem po glavni cesti? Saj do Cerknice boš že prišla, ne vem pa, kako bo od Cerknice do Rakeka”. ”Ja, Popkov Jože je z mano”. ”No, on bo pa že znal, saj imajo doma konje in njegov njegov oče fura.”
In tako mi je zjutraj vpregel Ridžana, ravno tako sem se usedla, kot ata Janko na sliki, pa sva oddrdarala. Takrat še ni bilo gumarja, čisto navaden tajsəl je bil. Gijo in hout iz Jezera v Cerknico, bistahar čez most, nato hout po Veliki gasi. Na šolsko dvorišče ga je pa Jože scurikal nazaj.
Na voz smo naložili papir. So bili hrbtə in pərluge gor, tako da je šlo kar precej papirja na voz. Poleg so bili še Miloš, Breda, Jože Zalarjev – Popkov in Marko Drenikov. Ostali prosim razširite to našo dogodivščino. Lahko tudi besedo ali dve o tem, zakaj je bil papir tako težak, jaz pri tistem nisem imela nič!
____________________________________________________________
Tajsəl, parizar in gumar.
Pri pripravi prispevka je vedno zanimivo, pestro. Bolj, ko želim nek delček ujeti, ter ubesediti, se odpirajo stara in še starejša vrata, za njimi je čedalje več podatkov, ki jih stežka zapišem, da ne bi postalo vse skupaj dolgovezno. Tokrat ne gre drugače, kot da vam odstrem en delček zakulisja pisanja in iskanja podatkov.
Rodila sem se kmečkim staršem v kar veliko družino. Delo in še enkrat delo, je bil pač naš vsakdanjik. Spomladi sajenje, poleti pletev, spravilo sena, jeseni priprava na zimo. Vseskozi nas je spremljal voz, pravzaprav dve vrsti voza. Da sem si zapomnila, kateri je tajsəl in kateri parizar, sem si pomagala s tem, da sem si zapomnila parizar je voz, ki ima bolj široka kolesa, tajsel pa ima bolj ozka. Tajsel je bil primeren za delo v gozdu, parizar je bil primeren za spomladnsko vožnjo gnoja na polje in neobhodno potreben za v jezero. Tja smo se odpravili po jezerino – nestilu. Tla so bila vlažna, mokra in blatna, zato so morala biti kolesa bolj široka, da se voz ni preveč udiral. Povedali so mi še, da je bi voz parizar na cerkniškem koncu še ena od različic parizarja in sicer, kolesa so bila še vedno široka, vendar je bil voz v celoti malo lažji.
Ko že hočem zapisati na konec teksta v slovarček izrazov in besed pravilno obrazložitev, preverim še v SSKJ in doživim, padec v prazno. Tam piše: parizar – nekdaj težek voz s širokimi platišči, pa pogledam še razlago za tajsel – težek voz s širšimi platišči. Hej, to pa ne! Čakaj ga zlodja, tajsel je vendar ožji, zakaj piše da so platišča širša, če so ožja. Pa toliko sem se namučila, da sem si kot otrok zapomnila, da ima parizar širša kolesa, ker gre daleč do Pariza, tu pa piše da jih ima tajsel. Se odpravim do Janeza Kandaretovega, kjer se debata o tem zavleče pozno v noč. ”Odvisno, kaj vzameš za osnovo,” mi pravi on. ”Če vzameš za osnovo kočijo, potem je tajsel širši, ampak odpade parizar. Če vzameš za osnovo stopnjevanje pridevnika gre: širok, širši, najširši ali, širok, bolj širok, najbolj širok. Daj pokliči gospoda Jankota Samsa, on ti bo najbolj prav povedal.” Pa sem ga in tudi po njegovo knjigo sem šla. Dobra zadevca, Vozovi in poti. Berem, gledam skice, sesuvam moje prepričanje, a ne gre.
Kmečke reči je treba kar po kmečko naredit, tako, kot smo to počeli od vedno. Pogovorno je vedno bilo: ”tajsəl je uz səz bəl wəskəmə šinamə, parizar je uz səz bəl šruokəmə šinamə.” Ali če napišem knjižno, tajsel je voz z ožjimi platišči, parizar je voz s širokimi platišči.
Ali če napišem tako, kot smo izpod Martinjaka ali od Svinjske jame vozili po dva vozova enega za drugim zaprežena domov. Prvi voz je bil vedno parizar (po SSKJ) s širokimi platišči, za njega priprežen tajsel (po SSKJ) s širšimi platišči. To nikakor ne gre, če pa vsi vemo, da je tajsel ožji!
Pa sem si izmenjala še par elektronskih sporočil z gospodom, za katereg sem prepričana, da je vrhunski strokovnjak in kot bi rekli naši očanci, mojster na tem področju. Ta je na koncu napisal. Samo v tem primeru pa se lahko napiše, ” imate prav, zato sem napisal, da je uporaba primernika “širši” tu manj ustrezna, čeprav je slovnično korektna. Če pa vozi parizar pred tajseljnom, je treba za slednjega formulacijo spremeniti v “z ožjimi platišči”.
Miloš mi je rekel, da naj se s tem ne ubadam, ker je škoda moje energije. ”Vse to je res že muzejsko, saj mladi ne vedo za to,” sem si mislila in za en čisto navaden kmečki voz se pa res ne bo nihče več pregovarjal, ampak to je tako, kot bi zatajila moje kmečko poreklo, poteptala in izdala trud mojih prednikov. To je del mojega življenja, to sem jaz. In tudi za čisto navadno kolo tajselna vem, da je ožje in o tem, da je razlaga zanj širše, me ne bo prepričal nihče. Menišija, Bloke, Loška dolina in Cerkniška dolina so ta dva vozova poimenovali, kot sem napisala.
Ljubim slovenski jezik, a težko kmečko delo ni dovoljevalo slovnično korektno, pač pa delu in terenu primerno širino kolesa.
To je moj zapis, lahko bi rekla ”moja resnica,” delček iz mozaika o slovenskih vozovih. V prepričanju, da vse vem, da najbolj prav vem, me je to pisanje ponovno soočilo, kako malo vem.
____________________________________________________________
Slovarček:
- bistahar – na levo
- curik – nazaj
- gijo – naprej, gremo
- gumar – voz s kolesi, kot je na fotografiji
- hout – na desno
- maher – sposoben, dober
- oddrdrala – odpeljala
- parizar – težji kmečki voz, səz bəl šruokəmə šinamə, (do 12 centimetrov), tudi malo manjše kolesa – za področje Menišije, Blok, Loške doline in Cerkniške doline
- pjnzəl – čopič
- plužna – priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug, ali v našem primeru trivrstno črtalo
- šina, platišče – okovan zunanji del kolesa
- tajsəl – težji kmečki voz, səz bəl wəskəmə šinamə, ( ne manj kot 6 cm), ter malo večje kolesa – za področje Menišije, Blok, Loške doline in Cerkniške doline.
Vir: ustni, Janez Kandare, Ivanka Urbas, Anton Leskovec, Metka Dragolič, SSKJ, Janko Samsa: Vozovi in poti
Kraj: Cerknica
Datum: 1970
Avtor: neznan
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: fotografija
Ja, ja voznja s starim papirjem je bila res spektakularna. Papir se je zbiral tudi pri nas doma, v delavnici strica Lojza. Da ne govorim o tem, da smo bili v tistem casu skregani in da stric Lojz sploh ni vedel za to, da se v njegovi delavnici zbira star papir…Ampak v Cerknici je bila socialna kontrola zelo mocna. Nisi mogel prdniti, ne da ne bi izvedela vsa Cerknica…Stric Lojz je bil stalna stranka v Zajfnici in tako mu je prislo na uho, da se v njegovi delavnici zbira star papir…Posledica je bila kricanje in zuganje s pestmi: nevihta v stamperle vode.
Dogodka se ne spomnim cisto v detajle. Meni se kazejo vizije s Skofom in Branisljem iz Dolenje vasi. Kar se pa 100% spomnim je to, da smo pred crpalko na Rakeku z desnim zadnjim koleso zapeljali v jarek. Kako smo speljali ven ne vem, ampak glavno je, da smo.
Ja, teza papirja se je racunala po standardenm izracunu: bruto minus neto je tara. Pri preverjanju bruto teze se je eden izmed prisotnih obesil na voz….
Ampak v Novi Vinodolski smo sli. Spomnim se enega splava, kamor smo plavali in smo se tam soncili in skakali v vodo. Pred 3 leti sem bila v Novem Vinodolskem. Zanimalo me je, kako je tam sedaj. Tisti splav je se sedaj tam. Tudi zgradba se stoji, vse razpada…Ampak ni cudno. Sredi poletja je bilo tam kar precej mraz. Pihala je mrzla burja in voda je bila primerna samo za Nizozemce, ki so vajeni se kopati v vodi s 12 stopinjami…
Tudi s končnega izleta v Novi Vinodolski obstajajo fotografije. Kdo ve, mogoče so pa kje skrite v Vinkotovem kufru. Upajmo, da se bodo enkrat pokazale.
Jaz imam tudi lepe spomine na vožnjo papirja na Rakek – na odpad. Na vozu nas je bilo precej. Zdelo se mi je silno imenitno in pomembno, da smo papir kar sami odpeljali z vozom. Sam sebi nisem mogel verjetni. Pa nisem verjel, da bo Marija res prišla s konjem. Ona pa je prišla čisto mirna in zelo samozavestna. Šele sedaj sem izvedel, kakšna zgodba je bila zadaj.
Kakšna zanimiva stran!
Ko sem tole opazila, sem morala priti pogledat, saj sem imela v srednji šoli 4 sošilke, ki so smo jim rekli “Cerkljanke”, doma so bile iz okolice Cerknice, pri eni sem večkrat bila doma – na Martinjaku!
Zanimivo tole o vozu, saj sem sama kmečka hči … Iščem po spominu, kako smo rekli vozu … navadn uz (uz namesto voz) ali pa tatežk uz (ta težak voz)!
Lep pozdrav v Cerknico!
ojoj, sošolke!
Tudi jaz imam najlepše spomine na ta naš končni zaključni izlet. Bolj imam v spominu ta občutek zaupanja, ki so nam ga dali učitelji na tem skupnem druženju kot karkoli drugega. Nekako so nam pomagali odraščati v zelo pozitivnem smislu. Težko ubesedim, ostal mi je le občutek, zelo zelo pozitiven.
Tudi jaz sem se pred leti ustavila v Novem Vinodolskem in pogledala ”dom” in tista okenca.
Šele iz časovne oddaljenosti lahko ocenim naš družinski prispevek k vožnji papirja. Čeprav moj oče ni bil ravno mlad, vendar ga je življenje naučilo kaj je pomembno.
Odraščali smo v času, ko so si kmečke ženske šele utirale pot, torej je to, da je oče meni dal voz, bila neka potrditev in zaupanje.
Kot drugo, ne le pri nas, amapak tudi v drugih kmečkih družinah pogovor ni bil ravno del vsakdana. Oče, kot glave družine se z otroci in njihovimi muhami ali željami ni ukvarjal. Rastla sem v strahospoštovanju. Vzgoja, pogovor je bila le iz mamine strani.
To se pravi Vinko je bil tudi z nami, pa Škofov Marjan. Bomo še kakšnega našli. Potem se pravi, da je bilo že nas za cel voz. Le kam smo naložili ves papir?
Pozdravljena Ana!
Ja zanimivo je to, saj imamo vse spravljeno v našem spominu, le ubesediti in zapisati je še treba.
Imeni za parizar in tajsəl se od kraja do kraja razlikujejo, zato sem na koncu sestavka napisala, da je to poimenovanje le na našem koncu.
Cerkničanke so bile to, oziroma Mərtinke ali Mərtinšce.
Ja, ja! Seveda, Cerkničanke, toda vsi smo rekli Cerkljanke, najrbž je ime uvedla ena, ki ni imela pojma, te deklice nas pa niso popravljale! Doma so bile v Martinjaku, Lipsunju, Bločicah in na Otoku. Me smo maturantke 1980.
Pozdrav na vaš konec! (Kot otrok sem živela v okolici Polhovega Gradca.)
Pozdravljena Ana,
upam, da ste ohranile stike in se srečujete na obletnicah mature, enmau ste mlajše od mene.
Te vasice so vse okrog Cerkniškega jezera, le Bločice iz malo višje pozicije gledajo dol na jezero.
En jezerski pozdrav tudi tebi!
Pozdravljena, Marija!
Nismo, žal. A ohranjam lepe spomine. Sicer je morda katera teh medicinska sestra na vašem koncu … Milenka, Branka, Anica, Miljana.
Lp iz Lj.!
Jih bomo poiskali. Miljana in Milenka prav gotovo.
Najhitreje bo Milenko našel Dušan.
Miljana je pa iz Bločic mar ne?
Ja Miljana je iz Bločic, tudi ostale smo našli. Sedaj bom samo še Ani poslala mail z naslovi in upam, da se bodo vsaj na kofetu dobile. Drugače bomo pa naredili srečanje Starih slik enkrat nekje na Jezeru in povabili vse skupaj pa bo to, to.