Skip to content

1960 Kozarišče – Trkanje pirhov

22. 04. 2011

Miro in Viktor Baraga,   Janez Sterle in Anton Baraga

Naš kozarski običaj na Velikonočno nedeljo je TRKANJE pirhov.

Na pragu pred Jakopcovo hišo so v trkanje zatopljeni štirje nedeljsko oblečeni mladci.

Najprej se je trkalo povsod po vasi. Stopili so iz hiše in sosede ali znance povprašali: “A imaš kaj za trkat?“. V 70-tih letih se je glavno dogajanje skoncentriralo pred vinotoč pri Jernejevcu, ki ga je vodil Ivan Sterle . V tistem času so po vasi trkali le še otroci, odrasli pa pred vinotočem. Ko so le-tega zaprli, se je vse dogajanje v zvezi s trkanjem preselilo v center vasi – pred trgovino pri Anžicu. Tudi trgovino so že zaprli, običaj velikonočnega  trkanja pa ostaja in iz leta v leto pridobiva nove privržence.

____________________________________________________________

Viktor tolče s špičko.     

Le čigavo jajce bo ostalo celo? Kdo ima tršega? Za tiste, ki še ne veste: špička je ožji, koničast konec jajca oz. pirha.

Ritke tudi ne smejo ostati cele.

Ritka je debelejša stran jajca.

Ivan Hace – Mežnarjev iz Podcerkve

Fanta iz Podcerkve je na poti zmotilo dogajanje na vasi. Ivan Hace – Mežnarjev (nam poznan kot harmonikaš na ohceti) se je pripeljal v vas k Jefkәnideklini – svoji bodoči ženi. Skupaj sta kasneje odšla v Francijo in nato še v daljno Avstralijo. Tone Hace – poznan kot slovenski tolovaj – je svojega brata Ivana nagovarjal za dejanja, s katerimi se je sam ukvarjal. Ivan se je raje odločil za pot na tuje, kot za prepovedane posle. Denar za pot je nabral tudi tako, da je prodal harmoniko, na katero je igral na ohceti.
Na Velikonočno nedeljo leta 1960.

____________________________________________________________

Večina starih običajev in navad se zaradi spremembe življenjskih navad z leti pozabi ali kar je  huje, zaradi tega, ker je to brez veze, zastarelo ali celo zaradi vedno priročnega izgovora, pomanjkanja časa. A z navdušenjem lahko povem, da čisto za vse pa to le ne velja.

Kaj se je ohranilo od našega posebnega velikonočnega običaja do danes  si lahko preberete v spodnjem zapisu,  ki je nastal pred tremi leti:

Naša vas slovi  po enem prav posebnem športnem tekmovanju, ki zbere svoje številne privržence  samo enkrat v letu in to na velikonočno nedeljo. Imenujemo ga TRKANJE.

Kot se za tako elitno tekmovanje spodobi, je zbirno mesto  v samem centru vasi – pri Anžicu.  Neuradni start se začne že po prvi maši, uradni pa seveda po deseti, ko se na start zgrne prav vsa tekmovalna srenja. Najbolj zagnani s seboj prinesejo tudi po dva ali celo tri platoje pirhov.

A priprave se začnejo, kot se za vse resne tekmovalce spodobi, že veliko prej. Nekaterim zadostuje, da  se  v domačem kurniku pravočasno prepričajo, katera kokoš nosi jajca z najtršo lupino in si le-te odberejo posebej. Drugi kuram spremenijo jedilnik in med prehrano dodajo snovi, ki rezultirajo v trši lupini jajc. Kakšne snovi so to, vam seveda ne morem izdati, ker je to skrbno varovana skrivnost.

Lahko pa vam prišepnem star recept, ki mi ga je zaupala pokojna stara mama. Teden dni pred velikonočno nedeljo sveža, domača jajca obrneš s špičko navzdol in jih pustiš odležati teden dni, šele nato so jajca pripravljena na športno preobleko- kuhanje in barvanje. Ta postopek pomaga, da se morebitni zrači mehurček  v špički  zapolni.

Najbolj zagrizeni in iznajdljivi so si  nabavili celo prav posebno vrsto kokoši, ki imajo že v svojem genskem zapisu proizvodnjo jajc s tršo lupino.

Vse našteto spada med dovoljene pripravljalne ukrepe.

Ampak trkanje je težka in neizprosna tekma, zato se med tekmovalci, tako kot v vseh vrhunskih  športih, najdejo tudi taki,  ki v svoji borbenosti posežejo tudi  po nedovoljenih sredstvih. Med te sodijo lesena jajca, pa jajca iz umetnih materialov, utrjevanje jajčne lupine  na zunanji stani  z umetno snovjo. Inovatorjem je uspelo celo razviti prav posebno »doping« metodo, ki omogoča utrditev jajčne lupine z mavcem z notranje strani.

Vse take prevare  se že po krajšem udejstvovanju odkrijejo in hudo kaznujejo. Sledi  takojšnja diskvalifikacija brez komisije, na licu mesta, neposredno s strani sotekmovalcev. Pa to ni edina posledica. Taka nešportna dejanja obvezno rezultirajo v silovitem besednem spopadu, rado pa se pripeti tudi kaj bolj neprijetnega, sploh če so prisotni popili kozarček ali dva preveč.

Jajca drugih pernatih živali pa so seveda izven konkurence.

Ko smo vsi zbrani, se v  tekmovalce prelevijo prav vsi, od dvoletnega dekliča do častitljivo osivelega dedka. Vsi čuvajo  in ogledujejo svoja orožja. Po daljši besedni predigri, ki vsebuje prepričevanje, kdo se bo s kom pomeril, s katerim jajcem,  kdo bo držal in kdo bo tolkel…pokažeta rivala vsak svoje orožje.

Jajcem so gospodinje dan poprej nadele športne barve in jih prelevile v pirhe. Nekatera jajca so dobila preobleko v stilu, ki nam ga ponuja sodobno potrošništvo, torej rdeče, zelene, rumene, pisane in celo mavrične, z ali brez  nalepke z velikonočnim motivom. Drugi imajo rajši tradicionalno rjave, obarvane v čebulnih olupkih,  brez ali z  motivom spomladanskega cvetja.

Prvi tekmovalec se pripravi – jajce trdo drži  v eni roki med palcem in kazalcem s špičko obrnjeno navzgor. Drugi pa jajce drži s špičko navzdol – enkrat ali dvakrat nakaže udarec, pa se vmes premisli in sotekmovalca še enkrat pobara, če ima res pravo jajce in ne ponaredek.  Ko ga ta le prepriča, nadaljujeta s tekmovanjem, vsak prepričan v svoj zmago. Vse dogajanje spremlja gruča navijačev in komentatorjev,  ki tekmovalca tako tesno obstopijo, da onemogočajo  kvalitetne fotografske zabeležke. Tekmovalca končno le izvršita zadnjo, odločilno potezo. Drugi tekmovalec s špičo sovjega pirha udari s precizno natančnostjo špičko spodaj nastavljenega. Zmagovalec je tisti, ki po boju obdrži celo jajce.  Za nagrado pridobi, poleg občudovanja gledalcev in vsakovrstnih komentarjev, tudi sotekmovalčevo, ne eni stani razbito jajce.

Tako je zaključen  prvi – elitni – del  tekmovanja. Temu sledi še  zaključni del, saj ritke ne smejo ostati cele. Z ritkami se trka samo, če imajo pirhi špičko že razbito. Zmagovalec ponovno prisluži razbito jajce.

Najuspešnejšega tekmovalca dneva seveda ne čaka pokal ali  medalja, dobi pa slavo in občudovanje, ki seže po vseh bližnjih vaseh Loške doline. Zanemarljiva pa ni niti skrb, kako porabiti ogromno količino priigranih, natrtih kuhanih jajc.

Objavljeno v glasilu Obrh, april 2008, str. 14.

____________________________________________________________

V nedeljo pa le pridite  k nam in si trkanje oglejte v živo. Boste komentirali, če kaj od napisanega ne drži.

Vir: Ivanka in Anita

Kraj: Kozarišče
Datum:Velika noč, 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Sterle
Skenirano: 17. 11. 2010
Oblika:fotografija

Advertisements
7 komentarjev leave one →
  1. 11. 06. 2011 22:28

    A so osebe na fotografiji znane? Se mi zdi da je ta prvi gašperčov Miro?

    Všeč mi je

  2. Lojze iz Australie permalink
    9. 10. 2011 06:54

    Ivana Haceta sem poznal in res bil je dober in poznan harmonikas zivel je v Geelongu kjer je imel svoj trio in igral na Slovenskem drustvu.Umrl le pred leti.Dobro je bil poznan tudi med Slovenci v Melbournu.On ni bil brat Toneta Haceta ampak Tone mu je bil stric.Toneta se pa tudi dobro spominjam iz KPD na Pobreski v Mariboru saj mi je mnogokrat dal kos kruha namazan z putrom in medom HVALA TI TONE.

    ALOJZ AUSTRALIA

    Všeč mi je

    • Janja Kozarka permalink
      9. 10. 2011 12:28

      Prav navdušena sem, g. Lojze, da ste se oglasili. Skupaj vemo več, in ta stran nam omogoča, da vedenje združimo, tudi, če smo fizično zelo oddaljeni. Tako se slike naše preteklosti, s skupnimi močmi, bolje in jasnejše zarišejo. G. Lojze nam napišete še kaj o Ivanu ali njegovi ženi? Ali se lahko pozanimate ali na Slovenskem društvu hranijo mogoče kakšno sliko njegovega nastopa?

      Všeč mi je

  3. Janja Kozarka permalink
    9. 10. 2011 12:58

    Tone Hace je bil v očeh oblasti tolovaj. Za sokrajane pa je veljal za Robina Hooda v slovenski izvedbi. Tole s kruhom in medom je čisto po njegovo.

    Všeč mi je

    • Anita permalink
      9. 10. 2011 20:55

      Kako so že rekli: “Vzel je tam kjer je bilo in dal tam kjer je manjkalo, nekaj pa še zase.”

      Všeč mi je

  4. Lojze iz Australie permalink
    12. 10. 2011 06:08

    Za enkrat lahko napisem da Ivanova zena Pepca je priblizno umrla pred 3 meseci tudi tocno ne vem cigava je bila pisala se je Sumrada po domace (Jefkena)
    Upam da bom uspel dobiti kaksnno sliko od Ivana
    Lojze

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: