1932 Cerknica – Sekanje pirhov in pomaranč

Na Notranjskem so pirhi pobarvana, trdo kuhana jajca pripravljena za Veliko noč. Pirhi so lahko tudi okrašeni. Mnogokrat so jih krasili z različnimi slikicami, ki se jih je mokre nalepilo na kuhana jajca. Okraski so bili lahko tudi rastlinski. Barvali so jih tako, da se je na pirhu poznal obris npr. cveta trobentice, deteljice, trave.

Velika noč je krščanski praznik in se praznuje prvo nedeljo po prvem spomladanskem ščipu. Z veliko nočjo je povezanih mnogo starodavnih običajev praznovanja pomladnega vstajenja narave. Krščansko vsebino so dobili v obliki velikonočnega žegna in pirhov. Velikonočni čas je čas od velike noči do binkošti.

Jajca barvamo za različnimi, posebej za barvanje jajc pripravljenimi barvami. Všeč so mi pirhi pobarvani rjavo — s čebulnimi olupki.

____________________________________________________________

	Fantje, ki jih je neznani fotograf slikal, so postavljeni na Mali gasi med Ronkotovim hlevom in Ronkotovo hišo. Ronkotov hlev ožarjajo sončni žarki, sicer v omejenem obsegu, saj jih omejujeta Ronkotova in Slabetova hiša. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo to sekanje pirhov na velikonočno nedeljo dopoldne. Slabetove hiše na Mali gasi ni več. Vsi so pražnje oblečeni in dobro razpoloženi. V ozadju slike je lepo viden Ronkotov hlev, ki je pod isto streho kot Ronkotov skedenj. Že nekaj dni pred veliko nočjo so dečki in fantje trenirali sekanje pirhov. Na Ločicah je bila majhna dolinica. Ležala je nekako tam, kjer se konča most pred Mineralko. Dolinica je imela morda 5 metrov v premeru in malo več kot meter globine. Tukaj so se vsako leto pred veliko nočjo fantiči učili sekanja. Namesto pirha so ciljali v krompir.Visoki fant v temni obleki je France Arhar.
	Poznali smo dva načina sekanja. Prvi je bil tak, da se je na določeni razdalji, ki se jo je odmerilo z dolžino stopala postavilo pirh in se ga ciljalo. Tisti, ki je sekal, je dobil pirh, če ga je s kovancem tako zadel, da kovanec ni izpadel iz pirha. Pri preizkusu, ko so pirh zaskukali tako, da je kovanec gledal navzdol, je kovanec moral ostati v pirhu. Za vsak zgrešen met sekalec plačal določen znesek. Višina znaska vsakega zgrešenaga meta je bila odvisna od razdalje med sekalcem in pirhom. Drugi način pa je bilo sekanje »med nogami«. Pri tem načinu je sekalec stopil narazen morda kakšnega pol metra in med noge na tla postavil pirh. Ta način je bil seveda dražji pri plačevanju zgrešenih metov. Je bilo pa lažje zadeti. Fant na sliki seka pomarančo na ta način.
	Prav tako se je sekalo pomaranče, vendar, ko sem bil jaz majhen, se jih v trgovinah ni dobilo. Sem pa kasneje to videl. Seveda je bila pri pomarančah tarifa za zgrešen met višja. Kar se jaz spomnim, se je največ sekalo z italijanskimi kovanci, ki smo jim rekli čintežimi in so v naših krajih ostali od italijanske okupacije. Jugoslovanski kovanci so bili za sekanje premehki, ker so vsebovali preveč svinca, pa tudi škoda jih je bilo, ker so bili v veljavi.
	S pirhi so se na veliko noč ljudje, predvsem otroci, radi zabavali. Sekanje je bilo pravi družabni dogodek. Spominjam se le, da se je pirhe sekalo. Sekanje pirhov je bil pravi obred, ki je privabil veliko firbcev. Sekalo se je praktično za vsakim vogalom. Ob veliki noči so revnejši fantje s sekanjem prislužili mnogo pirhov, ki so jim obogatili jedilnik.Ne spomnim se, da bi se v Cerknici s pirhi trkalo, morda pa le meni to ni znano.

Kraj: Cerknica
Datum: 28. 3. 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Bernarda Petrič
Skenirano: 3. 8. 2010
Oblika: fotografija