1962 Cerknica – Pri Cibovih pobirajo krompir

Pričelo se je spravilo poljskih pridelkov. Je krompir dobro naredil ali ne, je bilo odvisno od več dejavnikov. Je bilo pravo seme? Je bilo ugodno vreme? Ni bilo preveč koloradarja? So kolobarili?

Pod koleni so imele ženske navadno iz žakljevine narejene predpasnike, ki so služili pri pletvi korenja po strnišču, pri pletvi prašnega in pri pobiranju krompirja. Matija je brez koška, verjetno ga pobira in meče kar v Urškinega, pa tudi v gajbe ga najbrž nosi stresat on, kajti Urška je težko hodila. To je na  na njivi pri britofu.

Ko je krompir  dozorel, je ata  sklepal koso in se zgodaj zjutraj  odpravil na njivo, da je pokosil bilә. Če je bil krompir zdrav, so bilә pokosili kak dan prej preden se je začelo kopati krompir. Če je krompir napadla plesen, pa so morali bilә pokositi že predčasno, da ni bolezen potegnilo še na krompir. Tako so na nek način poskrbeli, da je bil pridelek krompirja zdrav. Pokošene bilә je ata z grabljami na konjsko vprego pograbil. Bilә so naložili na voz in navadno se je  to odpeljalo na kakšno senožet. S tem se je pognojilo in jih tudi umaknilo z njive. A ko jih je grabil, je nehote tudi kak krompir pogledal iz groba ven. Tega je bilo potrebno še pred izkopavanjem pobrati, predvsem  zato, če se ni šlo takoj na njivo, da se ni skuhal na soncu. Naša družina je bila dovolj velika in smo krompir v celoti pobirali sami, kjer so bile manjše družine ali majhni otroci so si pomagali med seboj kot prikazuje tale slika, ko poleg domačih Cibovih, pomagata pobirati krompir še  Matija  in Urška.  Stara mama Ivanka in Urška sta sestri. Nekaj rodov nazaj naj bi si bili v sorodu tudi Cibkovi – Obreza in Cibovi – Vidrih. Metka, boš morala podrobneje raziskati.

Plug z vretenom za izkopavanje krompirja je bil boljši kot pa plug, saj ga je vreteno v celoti vrglo ven. V plug z vretenom sta bila zaprežena dva konja. Globino je bilo potrebno ravno prav nastaviti. Če je bilo preplitvo, je krompr prerezalo na pol, kar ni bilo prav. Kadar je bilo sušno leto ali težka zemlja, je moral poleg ata še kdo stopit na štango, da je bilo bolj obteženo in je plug z vretenom oral malo globlje. Če je celo njivo vrgel ven, ga nismo pobirali sproti ampak smo ga z grabljami odgrabljevali vstran, tako, da ga ni iz naslednje vrste zakrilo. Ko je bil ves krompir zunaj, pa se je pričelo s pobiranjem.

Pri izkopavanju krompirja s plugom,  pa so vrgli ven vsako  drugo vrsto. A krompir ni bil v celoti zunaj, ga je bilo potrebno še malo s prsti izbrbati ven. Bilo je bolj zamudno in zemlja je šla kaj rada za nohte, ki so se kar dvigovali.  Je bilo malce boleče in neprijetno.

Bil je še tretji način, z gnojnimi vilami. Na ta način so ga izkopavale  tiste kmečke družine, ki so imele samo njivico ali dve in je bilo potrebno kar med krompir posaditi  fižol češnjevec. Tako je nastal problem, da je bil0 potrebno krompir izkopati, fižol pa pustiti, da je dozorel.

Velikokrat je bila krajna vrsta, ki ni bila po celi dolžini, (ker se njive špičijo, smo ji rekli mulc), prostor, kjer se je nasadilo fižol. Tudi le to vrsto smo včasih prej izkopali na roke, da se ni s konji potlačilo fižol.

Ko je bil krompir izkopan in pobran, so ga naložili na voz in pripeljali domov. Iz gajbic  so ga stresli na kup pod skednjem. Da ni bil krompir na svetlem se ga je vsega prekrilo s kakimi starimi žaklji in starimi koutri. Zanimalo me je zakaj pri nas stresamo na kup in pozneje prebiramo, ko pa pri nekaterih krompir takoj preberejo in stresejo v kiudәr. ”To ni v redu” mi je mama razložila, ”krompir se mora ohladiti in šele potem se ga lahko spravi za zimo, drugače se lahko vname.” Mi sploh ni bilo jasno kako se krompir lahko vname?  Sem si predstavljala, če se vname potem  zgori. A le kako se krompir, ki je moker vname? Nisem vedela, da se vname in segnije. Ja, še masrsikaj sem se morala naučiti.

Potem pa je ata vrgel brane na voz , velikokrat sem morala z njim, da sva šla powәlč. Na vsake toliko, ko se je nabralo dovolj pod branami, si jih moral malo privzdigniti, da so ostale bilә in plevel na kupu. Sem zagrabila za štrk in dvignila brano, a ker nisem bila dovolj močna, me je povleklo za seboj, da sem komaj lovila ravnotežje, pa še zbadalo me je, ker sem bila vedno bosa. Tako se je prikazal še kak pozabljen krompir. Vse bilә, ter plevel sva zvlekla na kupe. Te  se je potem zakurilo. Tudi meni so to zaupali. Če sem morala rejpkat krompir, sem smela tudi prižgati kak ogenj, a nikoli nisem šla kurit sama!  Zadišalo je po jeseni. Specifičen vonj, ki me vsako jesen opomni, da je poletje za eno leto spet odšlo.

Prve jesenske meglice in vonj gorečih ognjev. Moja mama je sicer rekla, da se kmečka jesen začne že s prvo napolnjeno kišto žita v kašči, ampak zame se je začela jesen s pobiranjem krompirja. To je bil znak, da bo kaj kmalu treba v šolo in znak, da se leto poslavlja. Tiha nostalgija. Konec počitnic, konec paše krav, konec  kopanja v jezeru, slovo za eno leto.

A vse le ni bilo tako težko. Prve učne ure iz biologije so bile na njivi. Mlade miši, celo gnezdo,  take še povsem gole je vrglo vreteno skupaj s krompirjem ven. Koliko dela sem imela s preučevanjem. Železne kačice, ki so oddajale neprijeten vonj, če si jih dal na dlan, ter še polno malih bibic in mravelj. Bravincә, ki so bili črni, pa oni drugi rdeči, ki so v primeru, da te je kak pičil, bilo zelo, zelo boleče in neprijetno.

Metka je dopisala še: Prispevek je zelo, zelo lepo napisan. Všeč mi je del o učnih urah biologije, ker sem nekaj takega imela v mislih, ko sem govorila o odraščanju v jamlču. Vedno je bilo dovolj “materije” za raziskovanje, dolgčas ni bilo nikoli, veščine in spretnosti pa si pridobil šele, ko si naredil nekaj bolečih napak, kot na primer pri raziskovanju mravelj ali boleči hoji po žetvi… Še posebej poučno je bilo, če si imel nagajivega starejšega brata, ki je vedno kakšno nakuril. V tvojem prispevku sem morala nekajkrat pogledati v uvod, ali govoriš o vsakdanu tvoje ali moje družine.

Pogovori v času spravila krompirja so bili zelo različni, eden izmed njih, s hudomušnim pridihom,  mi je ostal v spominu. Takole gre: ”Kašәn je krampir lejtas?” ”Jәh kašәn.” ” Tә debjәlә je djebou, tә druәbnә pa droban, umaәjs ga pa nәj, ampәk umaәjs ga tudә ne buәmo sadilә. Za enu lejtu ga buo.”

Malica še kako tekne. Mizica je bila iz narobe obrnjene gajbe, čez razgrnjen prtič, pa je že zadišalo po kakšni mesni dobroti. V steklenicah je verjetno vino in malinovec. Roki si samo malo podrgnil eno ob drugo, in že sta bili dovolj čisti,  no ne ravno dovolj, a zaradi  tega se ni nihče razburjal.Pri malici so vsi: Matija, za njim je Metka, poleg sedi ata Janko. S koščkom kruha v roki mami Marija, prav tako poleg nje desno stara mama. Tako kot vsi ostali, tudi Janko sedi na priročnem stolu – gajbici. S hrbtom proti nam je Ipavča Urška.Vse ženske so bila pokrite v facuәle. Tudi pri jedi so lahko ostale pokrite. Moški naj bi se pri jedi razkrili. Le zakaj je Matija ostal pokrit?

Ko sem zagledala to sliko, sem se spomnila na pravljico o Janku in Metki. Ravno tako sem si  jaz predstavljala, da sta otroka utrujena obležala pod smreko, Metka spredaj, Janko za varovanje, zadaj, a če ju bolje pogledamo, vidimo  obraz brezskrbnega otroštva. Metka celo malo špega fotografa. Na hitro je bila iz gajbic narejena hiška.”Da je otrok zdrav, mora pojesti kar nekaj zemlje. Vsak človek pa sedem kilogramov v svojem življenju. Ja ja, tako se utrjuje po kmečko.” Ko sem to pametno misel  prinesla iz vasi domov, se mama s tem sploh ni strinjala.

This slideshow requires JavaScript.

Slovarček:

• bilә – nadzemni, zeleni del krompirja
  
• bravinc – mravlja
• facou – ženska ruta
• futrati  – krmiti
• gajba, gajbica – zaboj
• izbrbat – izkopati s prsti
• kišta – velik, lesen zaboj za žito
• kiudәr – klet za spravilo ozimnice
• košәk- manjša pletena košara z ročajem
• koutәr – prešita odeja, posteljno pregrinjalo
• powәlč – pobranat
• rejpkat – pobrati po njivi preostali,  pozabljeni krompir
• špega – kuka
• štala – hlev za konje in govejo živino
• štrk – vrv
• vrgli ven  – izkopali
• žakelj – vreča iz žakljevine, jute

____________________________________________________________

Viri:

• Metka Dragolič
• JEZERKA  zavod za ohranjanje kulturne dediščine in ekologijo, Dolenje Jezero
• SSKJ

Kraj: Cerknica
Datum: 1962
Avtor: neznan
Fotografije vretena: Marija Leskovec 2011
Zbirka: Janko Vidrih
Skenirano: 29. 12. 2010
Oblika: tri fotografije