1934 Podgora – Družina Šumrada
Družina Šumrada iz Podgore so po domače Mihevšči (Mәhjәwščә).
Ata Janez (r.1866) je bil doma z Babne Police. Dolgo je služil v Ameriki. Za prislužen denar si je kupil hišo v Podgori in jo uredil (porihtou) za svojo družino. En prostor so oddajali tudi v najem – za potrebe trgovine.
Še danes hiša ohranja lepo kamnito fasado.
Spredaj sedita mati Ivana (r. Bavec iz Šmarate) in oče Janez. Mati v naročju drži vnučka Vilija.
Zadaj stojijo otroci: od leve si sledijo
- Alojzija Šumrada, ki se je po smrti prvega moža v drugo poročila v Kozarišče s trgovcem Jankom Šumrada, po njegovi smrti pa še z malarjem Jokšem – Jakob Žagar.
- Frančiška Šumrada, ki je mati malega Vilija, ki sedi spredaj v naročju stare mame.
- Anton Šumrada, ki si je našel življensko sopotnico v ženi Karli Stottl iz Cankove.
- Marija Šumrada, ki smo jo na naših straneh že srečali kot eno od kolesark.
- na sliki manjka samo še sin Vinko. Najbrž stoji za fotoaparatom.
____________________________________________________________
Alojzija Šumrada – Šumradova Lojzka v mojem spominu ostaja kot nadvse prijetna starejša soseda. Še posebej se je spomnim po tem, da mi je dovolila na podstrešje, ko smo z Društvom za oživljanje starih običajev leta 1995 pripravljali razstavo z naslovom Domačija včeraj. Kar precej eksponatov za razstavo sem dobila prav na njenem podstrešju. Z veseljem mi jih je odstopila in poleg povedala še to in ono o starih časih. Same zanimive zgodba. Žal mi je, da si jih nisem zabeležila.
Na velikem podstrešju se je našlo vsemogoče. Od predmetov iz nekdanje trgovine do drobnih predmetov iz gopodinjstva, pa pripomočkov za kmetovanje. Najbolj so me prevzeli muštri, ki so tam ostali po njenem zadnjem možu, ki je bil malar. Občudovala sem te precizne pole (muštre), ki so se dopolnjevale – za vsako barvo je bil izdelan samostojen vzorec. Skupaj pa so omogočali večbarvno poslikavo. Največ je bilo cvetličnih vzorcev. Res je moral biti majster.
____________________________________________________________
Mali Vili je v povojih – iz močnega platna, ki so služili kot plenice. Ker je deček že večji, je z njimi povit tako, da lahko normalo hodi in uporablja rokice.
Način povijanja in materiali so danes povsem neprimerljivi s tem na sliki. Take povoje, kot jih nosi Vili, so pri dojenčkih uporabljali tako, da so otročičke tesno povili z ročicami in nogicami ob telesu. Ravno nasprotno od današnjega » povijanja na široko«.
____________________________________________________________
![]() |
![]() |
mati Ivana z vnučkom Vilijem | oče Janez Šumrada |
____________________________________________________________
Leto fotografije sem določila glede na starost in rojstne podatke najmlajšega na sliki.
____________________________________________________________
Slovarček:
- malar: pleskar, soboslikar
___________________________________________________________
Viri: Jože in Štefka Urbiha
Kraj: Podgora
Datum: 1934 ali 35
Avtor: neznan, možno da je slikal sin Vinko
Zbirka: Milena Poje
Skenirano: 26. 5. 2011
Oblika: fotografija
Bili so prepričani, da s tesnim povijanjem dojenčkov preprečijo, da bi otroci postali grbasti in krivlasti, ko odrastejo.
Tudi jaz se spomnim moje tete Rezke, kako je doječka tesno povila s rokcami in nožcami vred. Potem mi ga je dela v roke kot eno štuco. To je bil Milan Ovsec tisti
ki mu je mama umrla (moja teta) ko je bil še mladoleten.