Skip to content

1962 Podgora – Kovač kuje, kol’ko žebljev potrebuje?

21. 06. 2011



Slike so nastale pred Túmaževo kovačijo v Podgori. Šoštarič iz Babnega polja je pripeljal svojega konja h kovaču – najbrž samo popravljajo razrahljano podkev (podkuvo),  saj konja niso razširali,  med delom je še  vprežen.  Kuje kovač – pomočnik Andrjaž. Konj ima na glavi privezane cofke (cuoflne). V senci lipe počiva mojstrov moped, poleg pa leseno kolo, ki je bilo v kovačiji deležno popravila.  Zadaj za konjem stoji še zadnji del voza (zadna prajma), ki tudi čaka na novo okovanje.

____________________________________________________________

Doma imamo konje.  Kadar naši konji potrebujejo kovanje ali spodrezovanje, na pomoč pokličemo zadnjega delujočega kovača stare šole v naši okolici;  obišče nas Škrbe – Anton Škrbec iz Podgore. Ob zadnjem takem obisku sem izkoristila priliko in poleg kovanja spotoma zapisala še njegov komentar na slike, ki smo jih dobili iz Slovenskega etnografskega muzeja.

“A, da je to slikano v Podgori, praviš?”, me je nejeverno vprašal. “Kdaj je to bilo, praviš?” “Leta 62”, mu odgovorim. Na začetku je nekoliko nejeveren. Potoži celo, da nima nobenega starega posnetka kovanja. Po krajšem premisleku pa ugotovi:

“Zagotovo je to slikano v Podgori, pri majstru, ki je tudi mene izučil kovanja.” Povem mu še, da je na sliki  konj Janeza Šoštariča iz Babnega polja.  “Potem je Šoštarič ta, ki drži, kuje pa Andrjaž (Ivan Grl iz Vrha). Leta 1962 je bil vajenec ali pa mogoče že pomočnik pri Túmažu. Na ta način se je izučil kovaške obrti. Po uku je odšel na delo v Nemčijo. Tam je nadaljeval in nadgrajeval z naučeno obrtjo – umetnostno kovanje. L. 67 sem ga sam nasledil kot  zadnji vajenec te obrti pri Túmažu.  Moj uk je trajal natanko 3 leta in 4 dni. Po tem sem dobil status priučenega kovača.”

“Takrat so vsi kovali v kovačiji v Podgori. Iz Loške doline, Babnega polja, celo iz Prezida in Blok so pripeljali konje na kovanje. Kovačija je bila v hiši, ker se danes nahaja trgovina Armobil.  Kovač je bil Ule Anton – Túmaž po domače. Predvsem so kovali konje, pa tudi vole s Knežje Njive, krav pa je bilo takrat že bolj malo.

Kovač Túmaž je bil tudi živinozdravnik (duohtar). Tega se je priučil v šoli istočasno kot kovaštva. Poleg tega, da je koval,   je tudi žrebce kastriral (rezal), prav tako bike. Poklicali so ga na dom, ko se je krava telila (bravila) ali so imeli druge težave z živino v hlevu (u štalə).

V kovačiji smo vsak dan podkovali 5 do 6 parov konj. Furmanske konje smo kovali na vsakih 6 tednov. Danes to počnemo na 2 meseca. Pozimi je bilo s tem še več dela, ker smo morali grife ošpičiti (grifalu se je na wroče). S tem je bilo veliko dodatnega dela, so pa dosegli, da konjem na poledenelih cestah ni drselo.

Konjem smo med kovanjem noge vedno držali, tako kot je to prikazano na sliki.  Na prednjih nogah smo si pomagali tudi s kozo (glej sliko). Vole  smo kovali na zadnje noge v štantu, sprednje pa smo prav tako držali.

Podkve smo vedno sami izdelovali in sicer iz palic (iz štang), ki smo jih pobrali na stari jugoslovansko- italijanski meji. Iz istega materiala smo izdelovali tudi kljuke za verige za spravilo lesa  (kavkle).  Kovaške žeblje (cveke oz. čavle) smo kupovali v Kralovcu.

Kovali smo tudi dele za vozove gumarje.”

“Zagotovo se vam je med delom kaj zanimivega dogodilo? Se kaj takega spomnite”, ga pobaram dalje.

“Janežəč iz Klanc je prišel kovat svojega vola. Meni, vajencu  je zabičal: “Daj, dobro glej, da ga vol ne bo kaj sral”. Grabnar iz Vrha je to slišal in mi na skrivaj pomignil, naj kar lepo tiho ostanem. Jaz sem ga seveda ubogal. Drek je škrofil Janežiču direktno v škornje (u čoule ). Ko je videl, kaj se mu je zgodilo, je začel kar poskakovati. »Tonček, zakaj mi nisi povedal, ti moraš gledat kdaj vol serje!!!?«

Spomnim  se tudi, da me je mojster enkrat zadolžil, da bom držal Koščakovega konja. Me je tako brcnil (posnel), da sem prav pri lipi končal. Pri takih težkih primerih smo si pomagali na razne načine. Na primer na štrik ali pa z rinko v rep.”


This slideshow requires JavaScript.


Slovarček:

  • razširat – konju sneti komat in lajpkis
  • cuoflnə – iz drobne vrvice spletena mrežica na katero so pritrjeni raznobarvni  volneni cofki, ki konju branijo mrčes izpred oči
  • majstr – mojster obrti
  • spodrezovanje – krajšanje, porezovanje kopita
  • štange – kovinske palice
  • z rinko v rep – zanka zavezana tako, da ob neželjenem premikanju konj sam sebe  vleče za rep

Viri:

  • Škrbe – Anton Škrbec iz Podgore
  • Marko Urbiha

Kraj: Podgora
Datum: avgust 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzejTeren 19; št. F0000019/089,  št. F0000019/090št. F0000019/084št. F0000019/085,

Skenirano:  9. 6. 2011 (Slovenski etnografski muzej)

Oblika: štirje skenirani negativi


Dopolnjeno: 20. 7. 2012

Prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh, št.:  1/2012 in deloma  2/2012


Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Janja Kozarka permalink
    30. 01. 2012 21:47

    Šele danes sem opazila, da je na drugi sliki – št. 89, pod lipo zapeljana kosilnica na konjski pogon.

  2. 20. 07. 2012 11:31

    Prispevek sem dopolnil s povezavo na objavo v glasilu Obrh.

Trackbacks

  1. 1974 Cerknica – Podkovanje vola | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: