1962 Viševek – Raufkambra

Raufkambra, izba, podstrejho, səšilu, črna Amerika in še kakšno ime bi se našlo za prostor, ki je nujno moral biti poleg raufnəka pod streho. Tam je bil ta temni, skrivnostni, pozimi dišeč po mesu, poleti strašno vroč in suh, z vonjem po dimu in nečem ožganem. Prostor, kjer se je sušilo, kar se je pripravilo ob kolinah.

____________________________________________________________
Slikano je sredi poletja, zato pljučnatih in mesenih klobas, šubəlna, želodca, mehurčkov, zašinka, zajca,ter šunke in reber ni več.

Kaj se je najprej obesilo v črno Ameriko? Klobase, pljučnate in mesene, za tem salame. Pljučnate klobase se delajo le na Dolenjem Jezru in v Dolenji vasi, medtem ko so bile kožarce še do nedavnega povsem neznane. Želodec, šubəlna in mehurčke je bilo potrebno kakšen dan obtežiti (stisniti) s kvihti med zato pripravljene deščice, potem pa v sušilo. Vse ostalo, kar se je dalo v nasol za več dni, je prišlo na vrsto pozneje. Prve dni je vse viselo bližje odprtih malih vrat dimnika iz katerega se je kadilo. Da je dim dišal, so zakurili še kako svežo brinovo vejo. Skratka, drva so morala biti suha in kvalitetna. Kako in kdaj se je premikalo, kaj je bilo bližje dimu in kaj malo dlje, je bilo odvisno od vremena, velikosti prostora in številu priprav. Najbolj ugodno je bilo suho, malo burjasto, ne zmrzlo vreme. Zelo neugodno je bilo vlažno, megleno pretoplo vreme. Od pravilne priprave in sušenja je bila in je odvisna kvaliteta suhih dobrot.

”Greš z menoj?” me je povabil brat. ”Kam pa?” ”Greva v črno Ameriko.” V našem času je beseda Amerika pomenila izpolnitev vseh naših sanj. To je bila sanjska dežela, Indija Koromandija, kjer po zraku letajo pečene piške, zato sem šla rada z njim, čeprav se mi še sanjalo ni, kam greva. Bo to kam daleč ali tu doma? Preprosto, sledila sem mu. Zavila sva po lesenih stopnicah, ki so vodile nad štalo, kjer je bil prostor za nestilu. Malo bolj naprej je bil prostor nekoliko dvignjen, tako, da mi je moral pomagati, da sem prilezla za njim. Po kupu stelje sva rinila navzgor, čez staro skrinjo, ter še eno skrinjo. Šele kasneje sem odkrila, da sta polni knjig, še ena Amerika zame.

”Pazi kje stopaš, pod nama so velbi, da se ne bodo udrli, točno tam pojdi kjer grem jaz.” Levo in desno je bila podstraž in vedno bolj temno. Če bi se po ta zadnji plati podrsala po kupu stelje na levo, bi pristala na kovaškem mehu, ki je bil nameščen v podstražko. Čudna pljuča so dihala, kadar se je ta meh gonilo, spodaj v kovačiji. To je bil prvi del podstrejša, v drugem delu , ki je bil od tega ločen le z z leseno pregrado s preprostimi vrati, ki so se zapirale s prav tako lesenim riglom, je bila črna Amerika. Odprla sva jih. Nič nisem videla.

”Nič ne vidim” sem rekla. ”Zato pa je črna Amerika, ker nič ne vidiš.” Poseben vonj je vladal v tem prostoru. Vstopila sva verjetno z namenom, da pregleda, če kje pušča streha. Takrat je bil še štukadur, zato je kaj hitro lahko zamakalo in smo morali v cimru, ki je bil pod črno Ameriko kar lavor podstavit, da niso bila lesena tla vsa mokra. Prameni zlato obarvanih sončnih žarkov, ki so našli pot pod streho med špranjami, okrušenimi ali celo razbitimi strešniki so kot laserji poskušali predreti temo, a je niso. Navadno je pahnil cejgu na strehi navzgor, da se je zasvetilo in je bil prostor dovolj svetal.

Kaj je viselo pod streho je razvidno iz fotografije, kaj je bilo po tleh vam še povem. Tam v kotu na desni strani je bilo motovilo, kakšna past za podgane, nekaj narobe obrnjenih modənc, da so se vanje ulovile posamezne kapljice dežja, kadar je deževalo.

____________________________________________________________

	Vse te sušilne priprave so morale biti obešene na drate, da so bile tako zavarovane pred morebitnimi podganami, ki jih je bilo vedno preveč. Špire in deske skozi katere špəga malo slame so obložene s sajami, ki so se skupaj z dimom privalile iz dimnika. Naprava spominja na ostrnico.
	Na lejse, ki si jih je vsak gospodar naredil po svoji zamisli in prilagodil velikosti sušila, se je razporedilo manjše klobase, želodčke in mehurčke.
	Da je nastal tako lep posnetek, z lepo in pravilno usmerjeno svetlobo so pahnili navzgor par strešnikov.

Slovarček:

• cimer – spalnica v nadstropju
• cejgu – strešna opeka
• drat – žica
• kviht – utež
• lavor – umivalnik
• lejsa, lesa – priprava za sušenje mesa
• modənca – pečnica
• motovilo – priprava za navijanje volne
• nasol – nasoljeno meso z dodanimi začimbami
• nestilu – stelja
• podstraž -najnižji prostor pod streho
• raufkambra – lesena sobica poleg dimnika, prostor narejen z namenom sušenja mesnin
• raufnək – dimnik
• rigəl – zapah
• špira – špirovec, tram od slemena do kapa
• špjəga – gleda, kuka (ne bi smelo, nevarnost požara)
• štala – hlev za živino
• štukadur – klasičen strop z lesenimi nosilnimi tramovi. Omet je nanešen na zelo ozke in tanke nabite letvice.
• šubəl – zadnji del debelega črevesa
• velb – obok
• zajec – vezne kosti reber spodaj

Dopolnjeno 13. 12. 2011

Pod nedelvajne so spadali mehurčki in želodec. Obteženi in stisnjeni s kvihti so se sploščili še pred sušenjem, a tudi v sušilu jih nekateri gospodarji stisnejo v šprikle, to je med lesene klinčke.

Ali je šubel – danka, napolnjen z nedelvajnam, to nikakor nisem uspela doreči s sogovorniki. Potrebujem pomoč in dopolnitev.

Sem v teh dneh slišala zanimivo zgodbico. V raufkambri je bilo vedno temno, zato se je včasih zgodilo, da je cupərnək zecuprou salame in so namesto salam viseli garivci.

Tako izgleda sušenje pri Blažičevih na Jezeru, vsako leto.

V sušilu je slikala Marija Jezerka

V zbirki Slovenskega etnografskega muzeja je fotografija opremljena z besedilom: Križi in dere na podstrehi pri Blaževih, Viševek 41.

Kraj: Loška dolina
Datum: 1. – 15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, št. fotografije: 19-113
Skenirano: november 2011 (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka