Skip to content

1962 Markovec – Perejo, perejo na Obrhu: perilo, čreva in še kaj

12. 01. 2016
tags:

19_207Perejo na Obrhu … Ob podobni sliki, ki jo je poleti 1962 posnela Marija Makarovič, sem že nekaj napisala, a ker se je na Brodu dogajalo marsikaj, naj mi bo dovoljeno še enkrat … Tukaj moški z aktovko, verjetno raziskovalec, opazuje žensko pri izpiranju belega perila. Poletje je, sonce pripeka, voda je prijetno hladna, zrak diši po obvodnem rastlinju, algah, ribah …

Toda Brod ni sameval niti pozimi. Resda je takrat le izjemoma kdo pral perilo tukaj, toda v času kolin, med koncem novembra in novim letom je bilo marsikdaj treba priti sem prat čreva – od sile neprijetno opravilo, ne samo zaradi natančnosti, vonjav in nesnage, tudi zaradi mraza. To je bilo treba opraviti ne glede na to, koliko je bilo snega, kako mrzla voda in kakšno vreme. Zlasti, če so hkrati zaklali dva prašiča, je bilo delo tudi dolgotrajno, zato so si gospodinje poiskale – ali določile – vsaj eno ali dve pomočnici: odraščajoče hčere, sosede, kogarkoli, ki je bil voljan ali se ni mogel upreti … Seveda so uslugo po potrebi vrnile …Treba se je bilo dobro obuti. Dvoje štumfe, gumaste čoule, če jih ni bilo, pa močne in dobro namaščene čevlje, pod noge pa kamen, ki je obetal, da ne bo treba stopiti v vodo … Privilegij je bil, če so bili na voljo kakšni moški buotarji in kakšna stara kamažuola. Pod krilo je bilo treba obleči dvoje pumparce, čez krilo vsaj en predpasnik, po možnosti čez še kaj manj premočljivega, meagare kos stare vojaške celtne. Z rokavicami se seveda ni dalo prati, saj so bile volnene, vendar so bile obvezne za vsaj občasno ogrevanje premrlih rok. Pojav gumijastih rokavic in polivinila je zadevo nekoliko olajšal. Na glavi je bila obvezna volnena ruta, po životu štriekanca ali dve …

S črev, ki jih je klouc pazljivo zavezal, da ne bi onesnažil zunanje, čiste strani, je obral maščobo ter odstranil salo in mrene, ki so jih držale skupaj. Zdaj so bile na vrsti ženske: v škafu so jih odnesle k potoku ali – če res ni bilo druge izbire in je bilo vode na pretek – k vodnjaku in začele: z ostrim nožem so odrezale kak meter črevesa in ga pazljivo izpraznile ter splakovale v čisti tekoči vodi toliko časa, da je bila notranjost čista. Nato so črevo obrnile in odstranile sluz, ki se je še držala ter ga odložile v pripravljeno posodo. Zelo je bilo treba paziti, da ne bi po nerodnosti tanke opne predrle in česa umazale – taka čreva niso bila uporabna. Včasih je bila stena zelo tanka in se je strgala že pri premikanju. Da bi bilo to delo lažje, so nekateri žival dan pred zakolom nehali krmiti. Enako so očistile tudi želodec in mehur.

Ko so bila čreva oprana, jih je klouc – ki največkrat sploh ni bil poklicni mesar, ampak le moški, ki je bil tega dela vešč – čreva ožlajmal: z lesenim nožem ali robato gladko palčko je previdno ostrgal zdaj zgornjo, prejšnjo notranjo plast črevesa, tako da je ostalo le čisto vezivno tkivo in ni bilo ničesar več, kar je bilo v stiku s črevesno vsebino. Takšna čreva so v vodi skupaj s koščki olupljene čebule počakala na svojo nadaljnjo usodo – polnjenje z maso za krvavice, jetrnice, kožarice, pljučnate ali mesene klobase.

Ni čudno, da nekateri trdijo, da kralj živali ni lev, pač pa prašič! Kako do zadnjega vlakna so prav pobožno porabili vse od njega! Samo parklji so ostali in – po temeljitem obiranju in obkuhavanju – še kosti, pa nič drugega, tudi ščetine so porabili. Ko se zdaj bašemo s svinjino iz mesnice, se ne spomnimo več, s kakšno pobožnostjo in hvaležnostjo so včasih ravnali z mesom domačega prašiča, kako skrbno uporabili vsak grižljaj …

Vsak udek ima svoj gudek, se je reklo – vsak kos se porabi ob določeni priložnosti: klobase so pojedli še pozimi skupaj z zeljemin in krompirjem – najprej bele in črne, nato pljučnate in kožarice, mesene klobase in špeh pa so čakale za kakšno težje delo – gozdarsko malico na primer ali za prebolevnika, ki ga je bilo treba okrepiti, pa so mu košček ocvrli skupaj z jajcem. Ušesa, rep in parklje so pokuhali v kavri in ješprenju, morda poleti naredili tudi žieuco. Opečena mesena klobasa z jajcem in kruhom je služila kot sijajen nadev za žinkrofe, ki so jih dobili kosci skupaj z enolončnico iz zelja, krompirja in fižola. Košnja in žetev sta pobrali tudi pleče in druge manjše kose suhega mesa. Šunko, želodec ali mehur so pojedli za veliko noč in druge velike praznike. Masti za zabelo je bilo pri vsakem obroku le toliko, da je zacvrčalo, če ni bilo ravno kakšnega garaškega dela pri hiši. Skrbna gospodinja, ki je zredila “kot konje” velike in debele prasce, ki so imeli za štiri ali pet prstov špeha in je z živili varčno ravnala, je imela vsega ravno prav do naslednjih kolin, mogoče je kak liter masti celo prodala ali podarila …

O svetem Antonu, ko so imeli ate na Poljanah god, so morali mama zmeraj skuhati svinjsko glavo. Z veliko slastjo so si ate privoščili čike – maščobo s svinjskega obraza, da je bilo vse mastno in se jim je cedilo po bradi … O sveti Marjeti pa so mama na masti ocvrli tašce za svoj god, da so lahko dali, če jim je kdo prišel voščit. Pa lipov čaj.

Slovarček:

  • klouc: klavec, mesar
  • štumfi: nogavice
  • pumparce: pumparice, tukaj ženske spodnjice s hlačnicami do kolen
  • čouli: škornji
  • buotarji: škornji z visokimi golenicami
  • megare: čeprav, (magari)
  • štriekanca: volnena pletena jopica
  • celtna: ponjava
  • kamažuola: kamižola, moški površnik
  • žlajmanje: faza priprave črev za polnjenje, odstranjevanje notranje plasti črevesne stene
  • žinkrofi: inačica žlikrofov; vrsta nadevane testenine
  • žieuca: žolica, aspik, hladetina
  • tašce: flancati
  • čiki: slanina s svinjske glave (šaljivo)

Viri:

  • Zofija Mulec, Markovec, 1974, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Marija Makarovič
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/207
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Neva Ule permalink
    12. 01. 2016 13:24

    Tudi danes se čreva še perejo pri potoku, le, da namesto rokavic ali tople vode uporabimo kar šnops. Z njim si dobro namažemo roke, da ostanejo tople. To ponovimo večkrat, na koncu namažemo še grlo, da se katera od peric ne prehladi.

  2. 12. 01. 2016 15:51

    Dobra inovacija!!

  3. Anajedrt permalink
    12. 01. 2016 15:55

    To je pa pametno. Šnopcava masaža res deluje, seveda če se šnopc spije, s steklenico pa zmasira. Včasih se mi je zdelo koline pospravit povsem samoumevno. Jaz sem bila pri tem delu od malega in obvladam prav vsa opravila glede tega dela.. Zdaj pa ugotavljam, da le ni tako preprosto in je bilo delo kmečkih gospodinj kar malce zapostavljeno.

  4. 13. 01. 2016 06:36

    Strinjm se z vami – življenje je včasih terjalo veliko različnih znanj in spretnosti, drugačnih kot zdaj – pridelava hrane, vzreja živine, pridobivanje in vzdrževanje obleke, priprava jedi… kar žalostna sem, ker gre vse to tako hitro nekam v pozabo, pa so zelo osnovne reči. 😦

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: