1929 Kozarišče – Pevsko društvo

25. 12. 2011

Pevsko društvo na Božič leta 1929 v Kozariščah se je postavilo za fotografa.

Po ozadju sodeč so slikani v borjaču – tako so klicali prostor med hišami poleg cerkve oz. na dvorišču, zadaj za hišo financarjev (kasneje Žagarjeva hiša).
____________________________________________________________

Vika se je ob pogledu na sliko spomnila: Joj, kako so takrat lepo peli. Še danes se jih spomnim; najlepše so peli Čejšnčov, pa Jernejevec in Lәhčov Jakob.

Za druge ne vem, zagotovo pa lahko zatrdim, da se je lep glas in posluh podedoval (povjәrbou) po Jernejevi liniji vse do današnjih dni.

Božič je bil tisto leto bel. Dekleta so kljub mrazu za slovesno mašo obule šulәnce. Vsi pevci so Kozarci, razen pevovodkinje.

V naši župniji so nekatere maše točno določene. Tako je tudi že zelo, zelo dolgo navada, da je prva jutranja maša na Božič vedno v Kozariščah, v cerkvi sv. Benedikta. Torej je pevsko društvo pelo pri tej maši, po maši pa so napravili ta spominski posnetek.

____________________________________________________________

	Spredaj: Francka Kandare (Joškova mama) in Andrej Šumrada (Jәfkәn). V sredini: najbrž dve Hәtajcavә sestri. Zadaj: s prekrižanimi rokami je menda Alojz Baraga, postrani zazrto Jernejevo dekle in Janez Sterle (Županov).
	Svitek papirja v roki – so to note za Božični napev? Zagotovo jih je prinesla pevovodkinja Ivana Sterle (Kandarečka) iz Dan (sedi spredaj, prva iz leve), z metuljčkom za vratom pa Korošec, ki se je udeležil španske vojne. Na desni Terezija Sterle (Uletova). V drugi vrsti: Andrej Ovsec (Mihov), Ivana Sterle (Žagarjeva Johanca) ter ena od sester Kandare (zduolajna Joškova) Zadaj pa: Marija Kraševec (Čenčarjeva Mica), Alojz Sterle (Jernejev) ter še ena neprepoznana pevka.
	Moške hlače z zavihkom. Temni čevlji z zelo gostim prepletom vezalk – kako zamudno je moralo biti tako obuvanje! Do danes so si izmislili že vsakovrstne olajšave s katerimi tudi pri obuvanju čevljev prihranimo dragoceni čas.
	Moški sedi na belem robčku iz blaga. To je bilo včasih običajno, če je bil človek v gvantu in je moral sesti na predmet, ki ni bil ravno čist. Danes je to dejanje le še zelo redka izjema, pa še ta več ali manj omejena na ženski spol.
	V spomin iz pevskega društva v Kozariščah dne 25./12.Naknadno so zapisali še leto dogodka, 1929.