1940 Bički lazi – Malica
Malica v Bičkih lazih v bližini karavle in kakih 300 m od jugoslovansko-italijanske meje.
Tisti dan se je malicalo (malcalu) v Bičkih lazih – približno 8 km iz Loške doline v smeri proti Mašunu. V času košnje se je v dolini že občutil nemir prihajajoče nevarnosti, gori v gozdu pa je bilo spokojno ob zvokih ptičjega petja, klepanju kos in vonju sveže pokošene trave.
Čas malice je, zato so posedli na travo ob robu jase. Danes bi temu rekli piknik. Takrat pa je bil to kratek počitek med trdim delom v času košnje. Mama Nežka je doma skuhala malico in jo na glavi prinesla na laz. Tako so se kosci in grabljica lahko nasitili in okrepčali za nadaljnje delo.
Pri naši hiši je bilo za kosce običajno kosilo (južna) kislo zelje in kruhove štručke. Zelje se je prenašalo v glinenem loncu, kar ni bilo prav nič praktično. Poleg so postregli še slivovo (čjəšpavo) kašo in steklenico kuhanega vina, s katerim so prelili štručke preden so jih postregli koscem. Vino so prenašali v steklenici.
Desno od gospodarja, na travi,okrogle oblike, je položena banka.
Gospodar Andrej ima robove na podplatu čevljev okovane. Mama Nežka ima na konicah čevljev samo podkvice (podkuvce). Tudi Miro ima žeblje na podplatih. Čemu vse to služi smo že pisali v komentarjih pri enem prejšnjih prispevkov.
Jože – otrok s slike – se še danes spomni, kako ga je tisti dan razveselil graničar. Iz obhoda (patrulje) mu je prinesel na palici lično navezan šopek sveže nabranih gozdnih jagod.
____________________________________________________________
 |
Gospodar Andrej, s klobukom, med malico v naročju pestuje (pajstva ali carta) prvorojenca Jožeta. Jožko s polnimi usti uživa v očetovem naročju. Oblečen je v žabice in kratke hlače z naramnicami. Srajčka ima kratke rokave. Mama Nežka je v obveznem predpasniku (firtahə) in lahki, poletni oblekici s črtastim vzorčkom. Mama Nežka je s kuho začela zgodaj, da je bila pravočasno na lazu. Doma je spekla ocvirkovko in skuhala kompot iz krhljev (iz škuəršou). Nalila ga je v dvolitrsko steklenico (toplar). V temno steklenici pa je najbrž nalila kuhano, sladkano vino, ki so ga v času košnje pili za moč. Vse je previdno zložila v košaro (jerbas), ki jo je na glavi prinesla s pomočjo svitka. Z občutljivim tovorom na glavi, po gozdnih poteh navkreber, je rabila vsaj 2 uri. |
 |
Levi je Lojze Ovsec (Andrejev brat) v lepi temni srajci z majhnimi, svetlimi pikami. Zadaj se smeje Francka Ovsec (njegova sestra), ki je kasneje odšla na Poljsko in si tam ustvarila družino. Oblečena je v lepo belo bluzico z vezenim (štikanim) vzorčkom na rokavu in ob vratu. Pri košnji sta pomagala še sovaščan Miro Šepec (v mornarski majčki in z baretko na glavi) in skrajno desno (delno skrit) Oražem, njegov kolega iz bogoslovja.
Kar preveč lepo oblečeni za delo, mar ne? |
 Banka - posoda za vodo naslonjena na osovnik. |
Banka je okrogla posoda za vodo. Voda iz nje je bila vsestransko uporabna: za pitje, za brušenje kose, za zasajanje ostrnic in še za marsikaj. Banka je bila dosti bolj praktična kot steklenica, saj se na dolgih pešačenjih ali med prevažanjem po slabih cestah, ni razbila. Na vozu je bila običajno obešena za ročaj iz žice (drata). Izdelana je bila na enak način kot leseni škafi, s tem da je bila zaprta tudi od zgoraj. Za polnjenje in praznjenje pa je služila luknja, kot je razvidno iz slike, ki so jo zamašili s plutastim zamaškom. |
 Zemljevid iz leta 1956 |
Iz zemljevida lahko razberemo, da je bila pot dolga, teren razgiban in velika razlika v nadmorski višini, ki jo je morala mama Nežka premagati z jerbasom na glavi. Doma je bili v Kozariščah. |
____________________________________________________________
škuəršə = izraz za krhlje, ki je v uporabi v Kozariščah. V ostalih vaseh Loške doline za isto stvar uporabljajo izraz škundrə, knjižno pa so to krhlji oz. posušeni podolgovati kosi sadja, navadno jabolk.
jerbas = okrogla košara z ravnim dnom in navadno z majhnima ročajema
svitek = obročasta, iz blaga narejena podloga za lažje prenašanje bremen na glavi
____________________________________________________________
Vir: Jože Ovsec
___________________________________________________________
Dopolnjeno 23. 12. 2010
V glasilu Obrh, številka 5/2010 , so na straneh 46 in 47 objavili ta prispevek.
|
 Stran 46, 47 |
___________________________________________________________
Kraj: Bički lazi
Datum: 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Ovsec
Skenirano: 4. 10. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Vinski štrukeljčki so jim pri nas rekli. Za moč naj bi bili dobri.
Kaj otroku najbolj ostane v spominu? Jožetu je ostal ” šopek svežih jagod.”
In kaj se nas, kot odrasle osebe dotakne? Tisi del v nas, ki je še vedno otroško radosten ob takem dejanju. Drobne pozornosti naredijo svet lepši.
Tudi graničar je bil najprej otrok! V njem se je mogoče zganila misel na njegovo otroštvo ali pa misel na družino, ki ni bila z njim.
Tudi naše jezerske ženske so nosile na glavi. ”Kontrobant ali švercanje” čez Javornik je bil donosen, tvegan in težak posel. Na glavi v jerbasu, so tako prenašale, jajca, puter in vse kar so lahko prodale v Postojni in okoliških vaseh.
Več sporočil sem dobil v zvezi z banko.
Janez je sporočil: Evo, tu je barigla in originalna flaša ali buteljka še iz časov, ko je bila pri nas gostilna. Videti je nova zato, ker je bila ves čas shranjena v lepo zaprtem zaboju. Tam so shranjeni tudi frakeljni, ki so se uporabljali v gostilni.
__________________________________________________
Janja pa je sporočila: Istemu namenu kot banka v Loški dolini in na Blokah, je v Cerknici in okolici služila BARIGLA, ki je na Janezovi fotografiji.
Janez krasno si to poslikal, pa so mi namignili, da ne bo držalo, da je to buteljka. To naj bi bil flaškonček, ker se spodaj ožji.
Buteljka je prav tako opletena, le da je malo drugačne oblike. Ima malo daljši vrat in spodaj je nekako okrogla. Malo poglej še v kakšno škatlo, prav gotovo jo boš našel.
Se spomniš, ko smo jih nosili iz Italije? So bile opletene kot z nekakimi slačkami.
A se ni tem buteljkam reklo “kjantarce” ?
V prispevku sem zapisala, da so banko zamašili s plutastim zamaškom. To ne bo držalo, uporabljali so lesenega.
Zamašek je bil res lesen in če se ni dobro prilegal – tesnil, so pa eno ”cujnco” okrog ovili, pa je bilo.
Anita je kjantarca izraz za buteljko?
Kako se torej imenuje steklenica na sliki? Ker za flaškonček je prevelika, buteljka pa tudi ni.
Kjantarce so opletene steklenice (buteljke), imenovane po italijanskem kraju in vinu chianti. Opletene so bile bolj v spodnjem delu. Na sliki se mi zdi bolj verjetno da gre za en manjši flaškonček.
Pa še par besed o štrukeljčkih- delavcem na »žarnadi« so ob žetvi ali za zaključek dela radi spekli štruklje iz malo boljšega testa, nadevane z mešanico jajc, smetane, drobtin, sladkorja, včasih tudi rozin. Štrukljev svitek so razrezali na pest velike štrukeljce, jih položili v namaščen pekač in premazane z rumenjakom spekli. Ohlajene so zložili v večjo skledo in prelili z ohlajenim kuhanim vinom. Štruklje so pripravljali tudi iz skute, orehov, drobtinic in tako uporabili vse, kar je bilo pri hiši. Taki štruklji niso bili le dobrota, temveč tudi močnejše okrepčilo ob napornem delu. Žarnadarji so šli tako raje na delo na kmetije, kjer so jih bolje pogostili. Domači otroci so pogosto bili deležni le štruklev, nadevanih škundri.
Malice in kosila so gospodinje v jerbasih na glavi prinesle v senožeti okrog sedme ure, ko so po večurni košnji koscem že pojenjale moči. Jerbas so s pomočjo svitka, ki so si ga položile na glavo, naložile z vso hrano. Nositi je bilo treba z ravnotežjem, da hrana ni preveč pljuskala. V roki so prinesle še kanglico kuhanih hrušk, »škundrovo« vodo ali mrzlo črno ječmenovo kavo.
Anita super dopolnitev. Zelo poučno in zanimivo.
Prispevek sem dopolnil s povezavo na glasilo Obrh. Prispevek so objavili v številki 5, na strani 46 in 47.