1935 Cleveland – Jennie Fatur
Na poročni sliki velikega formata je Jennie Fatur (r. 1914), hčerka Jakoba in Ivane Perušek iz Podcerkve.
____________________________________________________________
Že zelo zgodaj se je Jennie (Ivanka) soočila z neizprosnim izseljenskim življenjem sredi gozdarskega barakarskega naselja, kjer sta služila njuna starša. Vsakdanji zaslužek ni dopuščal brezskrbnega otroškega potepanja in igre. Ko je mama Ivanka mesila testo za kruh, je svojo prvorojenko Jennie privezala kar k mizi.
Po vrnitvi Peruškove družine v domovino, je Jennie odrasla v Podcerkvi. Leta 1934 se je s pomočjo bratovega zaslužka od furәnge odločila za vrnitev v Ameriko, kjer je spoznala Franka (France) Faturja in z njim sklenila življenjsko pot.
Bila je nekajkratna predsednica izseljenskega pevskega društva Zarja, ki ga je leta 1966 pripeljala v kraje njenih staršev. Kot prevajalka je sodelovala na nastopih ansambla Avsenik v Clevelandu. Ob obisku ansambla Lojzeta Slaka je v svojem domu omogočila prenočišče, za kar je priskrbela vzmetnice iz cele soseske. Tudi za Slovenski oktet je poskrbela, saj je ob njihovem obisku prala vse njihove srajce.
Med obiskom Janeza Hribarja v Clevelandu ga je z ogledi tamkajšnjih tovarn seznanila z možnostmi orodjarstva in livarstva v Loški dolini.
____________________________________________________________
 |
Njena pričeska je za poročno slovesnost skrbno urejena z več manjšimi rolcami. |
 |
V poročnem šopku prepoznam bele nageljne in praprot. Posnetek je nastal v studiu. Za ozadje je nameščeno platno z motivom bogato okrašenega stopnišča. |
Slovarček:
- furәnga : prevažanje lesa s konji
- rolcami : zvitki posameznih pramenov las
____________________________________________________________
Viri:
- Marija Perušek
Kraj: Cleveland
Datum:1935 (približna ocena)
Avtor: BEROS STUDIOS 6116 ST. CLAIR AVE. CLEVELAND
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 15. 1. 2012
Oblika: poročna slika v ovitku
RSS - Posts
Zanimovo, Nisem vedela, da je bila Zarja leta 1966 v Sloveniji. Vem pa, da so imeli turnejo v zacetku sedemdesetih let. Mislim, da sem Milosu poslala sliko nastopa Zarje v Cerknici pred osnovno solo. Ne vem, ce je bila Jannie Fatur takrat se pri zboru, vem pa, da je bila zelo velikokrat omenjena. Ko je bila Zarja v Cerknici sem prevajala, ker niso vsi govorili slovensko. Bilo je zanimivo. Mi smo jih ucili slovenske pesmi, oni nas pa ameriske. Zelo je bila popularna Trzinka, od ameriskih pa Show me the way to go home…Nekaj let za tem pa je sel cerkniski pevski zbor Tabor prvic v Cleveland.
A ni tudi zanimivo, da ob slikah skoraj noben spomin ne zamre in se z njimi dopolnjujemo.
Moralo je biti nekje v prvi polovici petdesetih let, ko je v Podcerkvi za tedne in mesece postala tema vsakdanjih pogovorov obisk Bločanove Ženi – Jennie Fatur – v starem kraju. Vsa vas je bila vznemirjena in v veselem pričakovanju – tudi mi, vaški mulci, ki nismo niti razumeli za kaj gre. Ko je Ženi končno prišla, je bil v vsei vasi praznik in vsi so govorili le o njej. In ona je vse obiskala, vse obdarila. Koliko veselja. Ljudej so pripovedovali in kazali drug drugemu darila, ki so bila za naše razmere pravo razkošje. Celo vsak otrok, tudi jaz, je dobil kakšno malenkost in nikoli ne bom pozabila zavojčka belih diščečih bonbonov v obliki obročkov, ki so bili zaviti v dvojen papir – povrhu pisan in znotraj še v srebrn. Do tedaj sem poznala le mlečne bonbone “na vago” in melisnice, ti ki jih je dala Ženi, pa so bili tako pravljični, da jih je bilo škoda pojesti – a vendar smrtni greh, če jih ne bi… Hvala, Ženi!
Bilo je kakšno desetletje kasneje. Ne spominjam se veliko, ker je nisem poznala, samo bledo vem da od Bločanove Ženi. Tudi če koga vprašam ali je res to bila ona ostajam pri istem. Milena, ob tem bledem spominu in močnih občutkih ne bi mogla zapisat drugače kot razbiram v vašem komentarju. Dobila sem puzzle sestavljanko Miki Miške. Ob tistem, od sester podedovanem medvedku napolnjenim z žagovino, dveh punčk iz trde gume, večje punčke v bohotni oblekici iz Trsta, katere so namesto dandanašnjih okrasih blazin krasile zakonske postelje, skoraj rjastem kolesčku z železnim ogrodjem, trdim sedežem, na katerem je želel sedeti tudi marsikateri večji vrstnik, čeprav so kar “šprikle” pokale, na katerem sem so me učili vožnje brez stranskih koles tako, da so me sedečo potisnili nazaj in naprej. Šlo je dokler je bil zalet nato pa sami veste kaj je sledilo če se nisem upala vrtet. Auuuu… Bile so še drobne, ampak “čarobne” malenkosti, ki jih je v nastavljenem peharju pustil Miklavž, igrače, ki smo jih otroci dobili ob obisku dedka Mraza, kateri je s spremstvom obiskoval in obdarjal pod veliko jelko sredi vasi. Na tej jelki so sijale lučke -raznobarvne žogice z laski, očki, noskom in smejočimi usti. Bilo je tako, da so bile pred in po praznikih hranjene pri nas. Ne morem povedat kolikokrat sem pred novoletnimi prazniki hodila na skrivaj gledat te raznobarvne žogice na podstrešje in ki so od samega pričakovanja vsakič kar sijale pred mojimi očmi. Ravno tako so kar sijale tudi tiste drobnejše raznobarvne domače lučke, kroglice s hrapavim posipom, ki pa, ko smo jih dali na jelko niso gorele. Bile so le ene pri hiši in vedno znova nam jih je popravljal gospod Džukes. Poleg vseh otroških igrah in druženju na vasi je bila še kakšna, že novejša igrača, ki sem jo dobila od že odraščajočih sester. Tiste puzzle, še nikoli videla kaj takega, tiste barve, sama Miki Miška, vse. Najbolj pa dejstvo, da sem nekja dobila od nekoga ki ga nisem, no,saj tudi mogla nisem poznati- Bločanove Ženi, pa še to iz daljnih krajev kot je Amerika. Sestavljanko so sestavljali malo večji kosi, ki sem jih kljub enostavnosti zlagala tolikokrat da so se posamični kosi začeli že “cefrat” in nazadnje izgubljat “na drvarnici”, kjer je bilo tako “lušno”, kjer smo se šli indijance- kavbojce, nemce- partizane, šolarje-učitelje, frizerje-kuharje…, uprizorili tudi poroko s vso nam poznano slovestnostjo. Vse te igrače, igre- podedovane, podarjene, odkrite v peharju….vse tako resnično pravljično, da bi jih bilo škoda in smrtni greh pozabiti, če bi jih…
Hvala vsem za….!