1962 Vrhnika pri Ložu – Romanje Kozarcev (4)
Na posnetku so kozarski romarji med potjo k Novi Štifti. Pot jih je preko južnega dela Loške doline pripeljala v Vrhniko. Naprej so šli ob vznožju Racne Gore do Kočevske doline in nato dalje, vse do Nove Štifte.
____________________________________________________________
Zadnje peš romanje je bilo leta 1965, se spomni Potoškәna Marija.
Leta 1968 se je na romanje prvič odšlo z organiziranim avtobusnim prevozom. Od tistega leta daje je bil avtobus na voljo vsako leto, vse dokler se naš zvesti šofer Matoužinc – France Truden – ni leta 1992 upokojil. Za organizacijo je najprej skrbela mežnar’ca Žagarjeva tetka – Frančiška Šumrada, kasneje pa Lәkčuova Neža (Nežka Antončič). Križ je našel mesto tudi na avtobusu. Od avtobusa do cerkve pa se je še vedno hodilo v procesiji za križem.
Sama se spomnim, da je bilo na avtobusu vedno veselo. Zato se je zgodilo tudi, da so se iz iste hiše eni peljali z avtobusom, drugi pa so šli z avtomobilom.
Po letu 1992 smo romali samo še z avtomobili. Še dolgo po tem pa se je ohranila navada, da se na pot vzame malica. In kljub temu, da je Nova Štifa z avtomobilom blizu, smo po maši v senci mogočnih lip v miru in z veseljem po malicali. Otroci smo se medtem obvezno povzpeli na leseno uto na eni izmed mogočnih lip na dvorišču.
____________________________________________________________
Porokova hiša je v ozadju desno, skrajno levo pa je Okoliševa. Za današnje razmere imajo romarji povsem neprimerno opravo. Ženske so v lahkih poletnih krilih in sandalih, nekatere celo v natikačih. V rokah nosijo različne torbice, cekarje, borše ali celo manjše potovalke, v katerih je spravljena malica in pijača. Povrhu je položena še jopica za hladnejši večer. Nekatere imajo kar obe roki polni. Joj, kako zelo nepraktično je bilo to za dolgo in razgibano pot, ugotavljamo danes. Samo starejša ženska v temnejših oblačilih ima primernejšo obutev (čižme) ter culco z obvezno malico. Najprej smo ugotavljali, da bi to lahko bila Lenčkova Franca (Baraga Frančiška) iz Šmarate, ki je bila pogosta udeleženka različnih romanj. A se je izkazalo, da je ženica skoraj gotovo kar moja prababica Frančiška Avsec. Starejši se je spomnijo tudi po tem, da je odšla na svoje zadnje romanje kar bosonoga. Na njeni desni (vštric) hodi Lәkčuova Neža (Nežka Antončič). Prva z desne je zduolajna Lәkčuova (Mlakar Anica). Tretja iz desne je Primožava – Zofija Sterle. Ta si je za na pot nadela celo sončna očala. Prva ženska iz leve je skoraj zagotovo Žәpanava Marija (Mlakar). | |
Starejša ženica na pragu pred Knavsovo gostilno je Antončičeva iz Vrhnike. Pred gostilno je prišla zaželet srečno pot vnukinji Mariji – Potoškәni iz Kozarišč. Marija je malce zaostala, da je s svojo staro mamo, mimogrede, spregovorila še par besed. | |
____________________________________________________________
Viri:
- Kozarci, vsak nekaj
Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: 9. avgust 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19 , sliki: F0000019/315 in F0000019/316
Skenirano: neznano
Oblika: dve skenirani fotografiji
____________________________________________________________
Dopolnjeno 9.10.2015
Prispevek je bil objavljen v v 4. številki revije Obrh, letnik 2011, na strani 35.
____________________________________________________________
Danes sem prebral podatke za letošnje romanje na kabelski tv, 20 km oziroma 8 ur hoje .
V natikačih bi bila v današnjih dneh pa huda. Miislim da si romanja v taki obutvi ne bo privoščila nobena sodobna romarka pa tudi oblačila bodo gotovo sodobnejša.
Letos najbrž res ne bo šla nobena v natikačih, vsaj upam 🙂 .
Ste pa vsi lepo vabljeni da se nam pridružite.
Več o letošnjem peš ramanju najdete tule: http://www.loskadolina.info/index.php/component/eventlist/details/194-romanje-k-novi-stifti.
tudi
“Žagarjeva tetka” se ni pisala Šumrada ampak Koderca, je pa res zelo dolgo organizirala romanja Kozarcev k Novi štifti.