1962 Vrhnika pri Ložu – Romanje Kozarcev (4)

peš skozi Vrhniko

Na posnetku so kozarski romarji  med potjo k Novi Štifti. Pot jih je  preko južnega dela Loške doline pripeljala v Vrhniko.  Naprej  so šli ob vznožju Racne Gore do Kočevske doline in nato dalje, vse do  Nove Štifte.

____________________________________________________________

Zadnje peš romanje  je bilo  leta  1965, se spomni Potoškәna Marija.

Leta 1968 se je na romanje prvič odšlo z organiziranim avtobusnim prevozom.  Od tistega leta daje  je bil avtobus na voljo vsako leto, vse dokler se naš zvesti  šofer Matoužinc – France Truden –  ni leta 1992 upokojil.  Za organizacijo je najprej skrbela mežnar’ca Žagarjeva tetka – Frančiška Šumrada,  kasneje pa Lәkčuova Neža (Nežka Antončič).  Križ je našel  mesto tudi na avtobusu. Od avtobusa do cerkve pa se je še vedno hodilo v procesiji za križem.

Sama se spomnim, da je bilo na avtobusu vedno veselo. Zato se je zgodilo tudi, da so se  iz iste hiše eni peljali z avtobusom, drugi pa so šli  z avtomobilom.

Po letu 1992  smo romali samo še z avtomobili. Še dolgo po tem pa  se je ohranila navada, da se na pot vzame malica. In kljub temu, da je Nova Štifa z avtomobilom blizu, smo po maši v senci mogočnih lip v miru in z veseljem po malicali. Otroci smo se medtem obvezno povzpeli na leseno uto na eni izmed mogočnih lip na dvorišču.

____________________________________________________________

Kozarske romarke	Porokova hiša je v ozadju desno, skrajno levo pa je Okoliševa. Za današnje razmere imajo romarji povsem neprimerno opravo. Ženske so v lahkih poletnih krilih in sandalih, nekatere celo v natikačih. V rokah nosijo različne torbice, cekarje, borše ali celo manjše potovalke, v katerih je spravljena malica in pijača. Povrhu je položena še jopica za hladnejši večer. Nekatere imajo kar obe roki polni. Joj, kako zelo nepraktično je bilo to za dolgo in razgibano pot, ugotavljamo danes. Samo starejša ženska v temnejših oblačilih ima primernejšo obutev (čižme) ter culco z obvezno malico. Najprej smo ugotavljali, da bi to lahko bila Lenčkova Franca (Baraga Frančiška) iz Šmarate, ki je bila pogosta udeleženka različnih romanj. A se je izkazalo, da je ženica skoraj gotovo kar moja prababica Frančiška Avsec. Starejši se je spomnijo tudi po tem, da je odšla na svoje zadnje romanje kar bosonoga. Na njeni desni (vštric) hodi Lәkčuova Neža (Nežka Antončič). Prva z desne je zduolajna Lәkčuova (Mlakar Anica). Tretja iz desne je Primožava – Zofija Sterle. Ta si je za na pot nadela celo sončna očala. Prva ženska iz leve je skoraj zagotovo Žәpanava Marija (Mlakar).
Pred Knavsovo gostilno	Starejša ženica na pragu pred Knavsovo gostilno je Antončičeva iz Vrhnike. Pred gostilno je prišla zaželet srečno pot  vnukinji Mariji – Potoškәni iz Kozarišč. Marija je malce zaostala, da je s svojo staro mamo, mimogrede, spregovorila še par besed.

____________________________________________________________

Viri:

• Kozarci, vsak nekaj

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: 9. avgust 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej,  Teren 19  , sliki: F0000019/315 in F0000019/316
Skenirano: neznano
Oblika: dve skenirani fotografiji 

____________________________________________________________

Dopolnjeno 9.10.2015

Prispevek je bil objavljen v v 4. številki  revije Obrh, letnik 2011, na strani 35.

____________________________________________________________