Skip to content

1954 Kozarišče – Dva voza hkrati

29. 10. 2011
tags: , ,

“Slikani smo na drugem vozu”, je bil prvi komentar k tej sliki. Najprej na to nisem bila preveč pozorna. Sem razumela, da so se peljali z dvema vpreženima vozovoma eden za drugim. V nadaljevanju pogovora pa mi je postalo jasno, kaj je bilo s tem mišljeno.

____________________________________________________________

Samo en par konj je hkrati vlekel vprežena dva voza – enega za drugim.  To je bila rešitev, ko se je kosilo v  lazih, ki so bili precej oddaljeni od vasi in se je na ta način precej prihranilo pri času. Če bi peljali vsak voz posebej, bi le za vožnjo porabili vsaj dve dodatni uri ali celo več. Največkrat to niti  nebi bilo izvedljivo v istem dnevu.  Seveda pa je morala pot to omogočati, kar pomeni, da ni smelo biti pretiranih klancev in  morala je biti tudi dovolj široka.

Na vozu sedi  Žәpanava Marija kot  najstnica poleg strica in njene mame. Seno so pripeljali z Bičkih lazov.

Spredaj med Marijo in furmanom se vidi konec žrdi, ki je bila pritrjena z verigo.

Da bi stvar lažje  opisala, se mi je ponudila enkratna priložnost, saj se je Janez Kandare prav letos odločil, da s tako vprego dveh vozov sodeluje na furmanskem prazniku v Postojni. Odšla sem in si  vprego dveh zaporednih vozov pobliže ogledala in naredila tudi nekaj posnetkov za lažjo predstavo.

Štango drugega voza so porinili v seno prednjega  in potem še z verigo priklenili oba voza skupaj. Pa ne za štango, ampak nižje, pri vagi. V sredini, na spodnji strani vage,  je rinka. Skozi to rinko so pretaknili verigo in jo zapeli za prvi voz.  In to je bilo dovolj, da je kompozicija držala skupaj in se je z njo dalo voziti po cesti. Da se je povezovanje lažje izvedlo, so to delali v klancu, tako da je  vse skupaj viselo nekoliko navzdol.

V Danah so na tak način   vozili domov tudi jezerino iz jezera.

____________________________________________________________

“Slikala nas je amerikanka (sorodnica iz amerike), ki je sedela na prvem vozu.” je o sliki povedala Žәpanava Marija.
Zadaj na senu so vozili še grablje, cekar z malico in banko za vodo. O tem kako lepo se je peljati na vozu dišečega sena sem že  pisala  v prispevku Voz sena.
Konec 19. stoletja je bilo v Loški dolini postavljeno več kamnitih mostov. Največji – petločni je bil postavljen v Vrhniki.  V Kozariščah je zadostoval dvoločni. Vas povezuje z gradom Snežnik in snežniškim gozdom. Most nosi letnico 1890. Na fotografiji se vidi, da mu manjka gornji del kamnite ograje. Ni čudno, ko pa je tako nerodno postavljen, da na njega pripelješ iz ostrega ovinka. Prav zato je bil ta del kamnite ograje  že večkrat poškodovan. Danes je most že v precej slabem stanju in močno kliče po obnovi. Žal, dalje kot do obljub še nismo prišli. Se bo prej porušil pod težo težko naloženih voz in kamionov, ki iz snežniških gozdov spravljajo hlodovino ali bomo le dočakali njegovo obnovo?

This slideshow requires JavaScript.

____________________________________________________________

Viri:

  • Marija Sterle
  • Janez Kandare
  • Boža Toni

Kraj: Kozarišče
Datum: okrog 1954
Avtor: sorodnica iz Amerike
Zbirka: Marija Sterle
Fotografije 2011: Janja Urbiha
Skenirano: 15. 6. 2011
Oblika: fotografija

____________________________________________________________
november 2016 – Prispevek je bil objavljen v 4., novemberski številki glasila Obrh na strani 42.

Advertisements
10 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    29. 10. 2011 14:55

    Moji spomini ob pogledu na dvojni voz.
    Ker so bile vse njive na Bločicah obdelane (zorane,zasajene,zasejane…),senožeti in ograde pokošene smo se odpravili še pod Lipsenj po jezerino.Pokosilo se je kak dan pred spravilom. Pripravili smo dva voza,dve žrdi dva porepnika nekaj verig in seveda oširali dva konja. Na vsak voz smo pripeli enega konja in se zgodaj odpravili proti Lipsenju.Po poti smo še napojili konje in natočili vodo za žejo. Ker je bilo na jezeru veliko brencljev,ki so pili kri konjem smo morali otroci že med potjo odlomiti veje da smo ta mrčes odganjali od konj da so bili mirnejši.Še danes vidim krvave pike, ki so tekli konjem pod vratom in pod trebuhom.Mlajši smo morali na voz in sproti tlačiti naloženo jezerino ,da smo čim več naložili.Seveda smo bili bosi in kratkih hlač tako da smo bili vsi opraskani in porezani od kravine.
    Ker je bil teren močvirnat in se je voz vdiral ko smo nakladali smo morali pripeti dva konja na voz da sta tudi z našo pomočjo vse to izvlekla na vtrjen kolovoz.
    Ko sta bila naložena oba vozova smo jih povezali enega z drugim kot v vašem primeru.Zapregli oba konja na prvi voz in “dioo”proti Grahovem po ravnini.
    Ko smo prispeli do “Perkusa” (hiša pri Grahovskem pokopališču) je bil postopek tak.
    Zaradi teže obeh polnih vozov konja nebi zmogla klanca do Bločic smo en voz pustili ob cesti in samo z enim odpeljali naprej.Vsi prisotni smo morali seveda peš da sta konja lažje prepeljala težak tovor do Bločic z nekaj postanki pred večjimi klanci, ki jih danes z avtom sploh ne občutimo.Zaradi makadama smo bili vsi prašni in vmazani ter prijetno utrujeni.
    Na cilju smo odpregli voz, konje pa pospravili v štalo da sta se malo odpočila od naporne poti.Kasno popoldan ali pod večer pa spet oširat oba konja in peš z njima po drugi poln voz ,ki je čakal pri Grahovem.
    O še nekaj sem pozabil ! Če smo bili otroci pridni so nam na poti nazaj na Lipsenju v gostilni “pri Hribarjevih” kupili kozarec malinovca.
    Največkrat so pa rekli -če boste pridni boste zvečer pa lučko vidli-.

  2. Janja Kozarka permalink
    29. 10. 2011 20:35

    Najlepša hvala, da ste bili pripravljeni z nami deliti svoje spomine.

  3. marijaleskoveckunstek permalink
    30. 10. 2011 13:22

    Kje se je potem prikazala ali pokazala ta lučka? Me prav zanima, ker to z lučko je bilo pri nas popolnoma enako.

  4. Anonimnež permalink
    30. 10. 2011 17:17

    Ne vem kaj so z lučko mislili starejši mi otroci smo vedno čakali sladoled LUČKA,ki ga seveda nismo dobili.
    Naša mama šteje 83 let pa pravi da so jim isto govorili v njeni mladosti.

    • marijaleskoveckunstek permalink
      30. 10. 2011 17:26

      Pri nas ni bil mišljen sladoled. ”Pojdi ven in poglej, če si bila dovolj pridna jo boš videla.” Seveda je nisem videla. Počutila sem se ogoljufano, zato sem se drugić trudila še bolj, lučke pa še vseeno ni bilo.

  5. janez permalink
    14. 11. 2011 17:35

    Lučko vidli, seveda zvečer so se luči prižgale in tako smo jo res vidli (starši pa se niso zlagali, saj se ne spodobi).

Trackbacks

  1. 1914 Nadlesk – Semín « Stare slike
  2. 1938 Kozarišče – Poroka pri Županovih « Stare slike
  3. 1962 Vrhnika pri Ložu – Romanje Kozarcev (4) « Stare slike
  4. 1962 Kozarišče – Od kod ime vasi | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: