1952 Begunje – Orjemo
Avgust je. Pšenica je požeta in pospravljena. Le omlatiti jo bo še treba, ampak za to je še čas. Važno je, da je pod streho. Požele so žene s srpom, omlatili bomo s cepci. Zdaj je treba njivo preorati, da bo pripravljena za naprej.
Dva para voličev vodi Gornji malnski iz Begunj. V ozadju vidimo cerkev sv. Jerneja, pred njo pa pokončno zapičene grablje. Seveda, saj sta pred oranjem njivo še pograbila.
Če dobro pogledamo, opazimo tudi driklc. Naša mama je prišla iz Suhe krajine, iz Kala pri Ambrusu (Vsi veste zanj, domačini pa rečejo Ombrs) za deklo k Milavcu v Dolenjo vas. Gospodar jo je poslal po driklc. Ni vedela kaj je to, vprašati pa tudi ni hotela. Šla je pogledat, potem pa je rekla, da ga ni. Nakar ji je gospodar naročil, naj pa prinese vago. To je pa poznala, ker je to dolenjski izraz.
Plug je neavtomatski. Brez volov ali konj ni šel nikamor. Pa tudi tisti, ki ga je zadaj držal, ni smel biti kakšna mušica, da so bile brazde dovolj globoke. Na spletni strani Etnografskega muzeja je o tem plugu zapisano, da je to nesomerno oralo, enojni plug, narejen iz železa. Kolca imajo desno kolo večjega premera, ki teče v brazdi in manjše levo kolo. Plug je industrijsko izdelan in se imenuje po izumitelju – Cugmajerjev plug.
Cugmajerjev plug so začeli na kranjskem uporabljati že leta 1827.
Na sliki pa je France Žnidaršič, Susmanov iz Begunj. Pa tudi njiva je njegova.
Avgusta 1952. se je oralo tako, danes pa s traktorjem.
Slovarček:
- driklc: vaga
Viri:
- Etnografski muzej Slovenije
Kraj: Begunje pri Cerknici
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Baraga, rojena Žnidaršič
Skenirano: 8. 9. 2012
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Orali so seveda le z enim parom volov.Kot je videti sta ” sparjena”.Plavc je starejši,močnejši,Sivc pa se še uči in rine naprej. A oranje ga je kaj hitro udelalo.Na Blokah
se je plug zapregel v “plužno”.Z višino prečke na plužni se je uravnalo globino oranja. Starejše, lesene plužne te možnosti niso imele.
Gospa Gantar, to je zanimiv prispevek z več vidikov. Da se ne pozabi in da bo še kdo vedel, za kaj gre, ko bo videl plug in z driklcem zapreženo živino. Koliko znanja je bilo potrebnega za vse skupaj, kajne? Vse je teklo po nekih pravilih, ki so temeljile na izkušnjah in tudi novitetah, ki so vsaj malo olajšale obdelavo zemlje in tako človeku kot živini prihranile kakšno majhno kapljico potu. Predvsem pa se je vse vrtelo okrog tega, da družina ne bo lačna, da se kaj pridela še za prodajo. Danes je vse dosti drugače, zato je lepo videti kakšno tako fotografijo iz še ne tako daljne preteklosti.
Barbara Sosič, Slovenski etnografski muzej
Spoštovana gospa Sosič, vaša pohvala mi zelo veliko pomeni. Hvala.
Opozorili so me, da je moja razlaga, da je driklc vaga, napačna in naj to popravim, da se mi ne bo smejala cela Čufarija in še pol Podgure. Zgodbe ne morem spremeniti. Zapisana je tako, kot so mi jo povedali. Lahko pa popravim razlago.
Pa sem še malo raziskovala in v digitalni knjižnici našla članek, v katerem pa sta omenjena tako driklc kot vaga. Takole pravi: »Vaga« ima na vsakem koncu kljuko, na kateri se natakneta »driklca«, ki sta potrebna, kadar je v voz vprežen par. »Driklca« imata namesto kljuke dva »glida« (= členka) in »knieblc« (zatič v obliki črke T), kar je videti kakor konček verige, s katero se spneta »driklca« na vsaki strani »vage«.
Vir: STANONIK, M: Promet v kmečkem gospodarstvu na Žirovskem. V publikaciji: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino. Letnik 34, leto 1986, številka 3, stran 182.