Skip to content

1977 Rakek – Pri Viktorju

29. 09. 2013

130826093Viktor Demšar, zame je bil Vili, in sosedovi mulci. Vsako pomlad je že zgodaj postavil klopco pred hišo in po končanem delu na njej posedal. Rada sem hodila k njemu, mu delati družbo, pa še veliko novega sem izvedela.

Mož je bil v taborišču Gonars in je po končani vojni tri leta “prihajal” domov. Imel je veliko povedati in vse me je zanimalo. Bil je pa tudi hudomušen. Vsakič, po končanem delu, je rekel: “Zdaj bom pa enega not djau!”, se usedel na klop in prižgal Ibraco. Pa kaj sva se pomenila. Kako je bil pri meni priljubljen pove to, da sem, ko smo se vrnili z maturantskega izleta, z železniške postaje tekla najprej k njemu, potem šele domov.

Včasih, ko še nismo imeli krave in je sedaj spet nimamo, smo hodili po mleko k Jožefovim. Ker sva bili z njihovo hčerjo prijateljici in sva še, se je to največkrat zavleklo tako, da me je mama velikokrat vprašala, če sem šla po mleko v Planino. Sproti sem ga prinesla še za sosedova, ki sta bila stara in sta težko hodila.Vili je imel na koncu hiše stopnice na podstreho, kjer je hranil seno za zajce. Včasih ga je namesto na klopci not djau na stopnicah. Ko sem nesla mleko sosedovima, sem morala mimo teh stopnic. Prav tako je bilo tistega dne. Vili sedi na stopnicah, jaz grem mimo in prav prijazno ga pozdravim: “Dober dan, Vili!” On pa meni: “Midva sva pa parna!” Takrat smo imeli v Jugoslaviji zaradi pomanjkanja bencina enkratno pogruntavščino in sicer “par-nepar”. Ob določenih dnevih so se lahko vozili avtomobili z neparno registrsko številko, ob drugih dnevih pa tisti s parno. In zdaj Vili meni reče, da sva parna. Kaj mi to govori, če pa ne on ne jaz nimava avta pa ga le vprašam: “Kako to mislite?” “Sva parna, bi se fajn parila!” Jaz sem dobila vso partijsko barvo v lica in odbrzela s tistim mlekom k sosedovima. Medtem, ko je soseda prelila mleko in pomila kanglico, je meni potegnilo, kako mu bom vrnila. In molila sem k vsem svetnikom, da bi bil še tam. In bil je. “Vili”, ga vprašam, “koliko ste stari?” “Ah, kaj me sprašuješ, saj veš!” “No, koliko, no?” “Šestinsedemdest, saj veš!” “No, in kolikokrat gre 76 v 17?” “A, bejž, bejž, bejž!” Pa sva se oba smejala.

Nekoč sem nekje prebrala, da zajčja taca prinaša srečo. Vilija sem prosila, če mi bo dal eno. In mi jo je, še lepa, čista je bila, tudi posušil mi jo je, da je bila kot se zagre in mi ni smrdela. To taco sem potem vseskozi nosila s seboj v gimnazijo, dokler mi je ni nekdo olastninil. Hudo mi je bilo za njo. Ker mi ni več prinašala sreče, nisem bila odlična in sem morala na maturo.

Na sliki je tudi sosedov Jure, ki je bil zelo prijazen in delaven, kar ga je mama naučila. Pri vseh sosedih je pri vsakem delu rad pomagal. Pa rad je tudi kaj spil, če mama ni videla in kadil, dokler ga ni odvadila. Odvadila ga je pa zato, ker je zdravnik njej prepovedal kajenje, potem pa še Jure ni smel. Nekoč je šla naša mama iz trgovine, v eni roki je nesla boršo, v drugi pa trilitrsko kantico kisa. Pa je srečala Jureta, ki je mislil, da nese vino in kar očke so se mu zasvetile. Mama je to takoj videla in ga je vprašala: “A bi ga, Jure?” “Aha!” “No, kar pridi, pa ga boš dobil!”

Protikadilski zakon je v naši hiši pričel veljati veliko prej, kot so si to zamislili naši oblastniki in tako je moral ata kaditi zunaj. Ponavadi je šel na vhodna vrata in je tako še koga videl pa se malo pogovoril z njim. Jaz takrat še nisem kadila, zdaj so me pa odvadili, kot Jureta. In tako je ata stal naslonjen na podboj vhodnih vrat, ko je pritekel Jure in ga odrinil. “Kam pa, Jure?” ga je pobaral ata. “Ona že ve!” Pa se je zrinil v hišo.

130826093-001Takole smo: Vesna Jernejčič, Marjeta Gregorič, neznana deklica, mislim pa, da je bila pri Gregoričevih na počitnicah, jaz med poizkušanjem učenja kitare (je bilo zelo boleče za moje nežne prste in sem obupala prej, preden sem kaj znala), Viktor Demšar-Vili, Jure Bučar.

Pa še to, če bo koga zanimalo: Sem v črnih žametnih kavbojkah, ki jih nimam več, ker sem jih zdrsala do konca, majica je temno modre barve in je tudi nimam več in rjavih sandalov tudi ne. Imam pa še vedno velnaste lase, če se ne polikam. In kadar se ne, mi moj nezakonski mož reče, da imam tako frizuro kot ena ravnateljica pet let pred penzijo!

130826093zTo je to. Se še vsega spomnim, ampak verjetno se čez štirideset let ne bom več.

Slovarček:

  • velnaste: kodraste

Kraj: Rakek
Datum: 1977
Avtor: ne vem, kdo nas je slikal, fotoaprat je bil pa moj, znamke Agfa. Podaril mi ga je stric Albin, ker si je kupil boljšega seveda, ga imam pa še.
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: