1910 Škufče – Peter Zakrajšek, Naredov

Naredov Peter iz Škufčega je bil eden najbolj izkušenih bloških Amerikancev. Rojen 1872 je že kot deček pokazal nemirno trgovsko žilico. S sedmimi leti je že pomagal očetu gnati živino na sejem v Trst, z devetimi je brez vednosti očeta na sejmu v Trstu na svojo pest že zabarantal prvo kravo. Z zaslužkom si je kaj hitro kupil veliko novotarijo – kolo na muslauf.

Spravljenega je imel kar na Lahovem, saj si ga ni upal pripeljati domačim pred oči. Takrat je bilo Petrovo kolo eno prvih v naših krajih.

Da bi se izognil vojaščini, jo je okoli leta 1890 prvič potegnil v Ameriko. Začel je z delom v rudniku, potem pa si je našel delo v gozdu. Hitro se je dokopal do lastnega gozdnega delovišča – kempa. Sekal je v državah Pensilvanija, Ohio, West Virginija, celo na jug v Tennessee ga je zaneslo. Peter je šestkrat (!) potoval v Ameriko in nazaj domov. V Ameriki je bil z ženo Katarino Ruperčič – Carovo iz Podgore v Loški dolini. Z njima so potovali tudi njuni otroci. Pet sta jih imela. Samo sin Peter je potoval le enkrat od doma v Ameriko. Morska bolezen ga je tako zdelala, da nikoli več ni pomislil na 14 dnevno pot čez ocean in je ostal v Ameriki.

S trdim delom, iznajdljivostjo, pa tudi z nezakonito žganjekuho, je družina kar dobro zaslužila. S to dejavnostjo so bile delno povezane tudi njegove pogoste poti domov, saj se je s tem izogibal ameriškim davkarjem. Peter je potoval celo v prvem ladijskem razredu, da je spoznal, kako se suče prava gospoda. Družina je bila seveda v trupu – v tretjem razredu, saj za vse vendar ni bilo dovolj denarja.

Gozdarsko delo je bilo trdo, povezano z bivanjem v kempih, skromnih lesenih barakah, daleč od mest. Dolenjec Anton Garden, ki je izkusil delo v ameriških gozdovih in nato postal celo glavni urednik časopisa Prosveta v Clevelandu, je o srečanju s Petrom Zakrajškom in njegovih zgodbah napisal:

“Z očetom Johanom sva šla vsak večer vasovat k našemu brusilcu žag, Petru Zakrajšku. Peter je bil izkušen, moder mož, dosti je doživel in bral. Naročen je bil na slovenski časopis Glas naroda, ki smo ga tako brali vsi trije. Bil je šegav, z dobrim spominom. Njegove črne oči so se šegavo bleščale, posebno ko si je ob pripovedovanju pogladil svoje košate brke. Bil je večkrat v Ameriki in imel s svojo ženo in otroki v gozdovih lasten kemp. Posebno je bilo zanimivo njegovo potovanje na delo v južno državo Tennessee, kamor so zašli le redki. Tudi Petra in njegove so divji, južnjaški Hill Billyji hitro pregnali nazaj, saj še od ameriške državljanske vojne niso marali severnjakov”.

Mnogim Bločanom je Peter poslal karte za pot v Ameriko. Odplačali so mu jih s tamkajšnjim zaslužkom. Naredov Peter se je z družino okoli leta 1930 dokončno vrnil domov na Škufče. Veliko njegovih ameriških prihrankov je propadlo skupaj z Avstro-Ogrsko državo in njenimi bankami, ki jim je zaupal, po prvi svetovni vojni. Optimizem, iznajdljivost in izkušnje pa so mu ostale. Preživel je tudi požig domačije med drugo svetovno vojno in povojno obnovo. Umrl je doma konec leta 1960, star 86 let.

Ko danes poslušamo jamranje o iskanju dela, bi se bilo dobro spomniti korajže Naredovega Petra in njegovih.

S svojimi brki bi pa danes komot nastopal na tekmovanju brkačev. Zadnje je bilo lani jeseni v nemškem mestu Leinfelden-Echterdingen pri Stuttgartu.

Peter se je slikal v Ameriki okoli leta 1910, zadnjo stran slike so uporabili tudi za zabeležko nekaterih drugih podatkov.