1938 Selšček – Markotova družina

Takratni gospodar te hiše, moj praded Janko Švigelj (na fotografiji v prvi vrsti v sredini, v “kožuhu”), je bil po pripovedovanju moje stare mame Ane in tudi nekaterih drugih vaščanov precej razgledan človek. Dvakrat je bil v Ameriki, govoril naj bi angleško in nemško, v njegovi rojstni hiši je ohranjenih še nekaj knjig v nemškem jeziku, ki jih je prebiral.

Leta 1938 je potoval na Češko, da bi pridobil vizo. Načrtoval je selitev celotne družine v Avstralijo, kjer je nameraval kupiti ranč. Posest v Selščku pa naj bi prevzel njegov svak Anton Jemec – Š’mon. Zaradi takratne politične situacije v Evropi (bližala se je 2. svetovna vojna) Janko Švigelj ni več dobil vizuma, tako da so ostali v domovini.

Zaradi bojazni pred izgubo vrednosti denarja, ki ga je imel prihranjenega za odhod v Avstralijo (prodal pa je tudi že nekaj gozda), je kupil posest na Dolgem mostu v Ljubljani – za 800.000 dinarjev. V naši družini so si zapomnili, da je takrat krava “koštala” 1.000 dinarjev, tako da so lahko nakup primerjali z 800 kravami!

Družina se je potem odselila na Dolgi most in približno v tem času naj bi nastala tudi ta fotografija, mogoče ob slovesu iz Selščka. Sestra od moje stare mame Draga je vedno govorila, kako so jokali, ko so šli iz Selščka.

Janko Švigelj posesti v Selščku ni prodal. Ko je leta 1953 umrl na Dolgem mostu, je kmetijo podedovala in prevzela njegova najstarejša hči Ana. Poročila se je z Janezom Armičem z Dobrove pri Ljubljani, skupaj sta imela sina Slavkota, mojega očeta.

• V 1. vrsti: Anton Jemec – Š’mon (med 2. sv. vojno pri partizanih padel v bitki pri Sveti Ani), v sredini sestra moje stare mame Draga (stara 5 let), na desni v “kožuhu” moj praded, gospodar Janko Švigelj.
• V 2. vrsti: sestra moje stare mame Zora, zraven v sredini je moja stara mama Ana (takrat stara 14 let).
• V 3. vrsti: moja prababica Ana.

• V 1. vrsti: skrajno levo (pred njo sedi punčka) je Brinarjeva Vera, mati pokojnega Brinarjevega Tonija (Obreza).
• V 2. vrsti: s kitami je sestra moje stare mame Milka. O njej se je v naši družini veliko govorilo, zaradi žalostne zgodbe. Umrla je kmalu po nastanku te fotografije, leta 1942., stara komaj 16 let – za meningitisom. V času italijanske okupacije, ko je bila Ljubljana obdana z žico, sta se pogreba na Žalah, ob prisotnosti italijanske vojske, lahko udeležila samo oče in sestra Draga. Njena smrt je družino zelo prizadela. Ob njeni fotografiji, ki je visela na steni v naši hiši, sta stara mama in ata vedno govorila, kako lepa punca da je bila, pa kako krasne kite je imela.
• V 3. vrsti: zadaj je sestra moje prababice Neža, s sinom Stanetom v naročju.