1955 Rakek – Mehanična delavnica

Anton Ilenič je bil v prvi vrsti najprej avtoprevoznik. Po takratni navadi so prevozniki pretežno sami popravljali in vzdrževali svoje tovornjake. Najprej so bile to garaže in delavnice za lastne tovornjake. Ko pa se je število avtomobilov povečevalo, so začeli “šraufati” vozila tudi drugim in tako so rastle mehanične delavnice. Delavnico na tej sliki je Anton Ilenič zgradil na novo.Anton je zelo hitro začel poleg avtomobilov popravljati in krpati tudi gume. Danes si vulkanizerji pri popravilu pnevmatik pomagajo z vrsto naprav ter pripomočkov, tako da je delo lažje in hitrejše. Včasih je bil postopek snemanja pnevmatike s platišča pravo garanje. Najprej jo je bilo treba ločiti od platišča, to se je počelo tako, da se je med platišče in pnevmatiko zabijalo leseno zagozdo ali “kajlo”. Ko se je pnevmatika ločila od platišča, je prišlo na vrsto montirno železo oziroma pajsar ali “montirajzel”. Vsaj dva sta bila potrebna za to opravilo, pa dosti moči in prakse. Ko se je pnevmatiko nameščalo nazaj na platišče pa je bilo treba paziti še na ventil, saj se ga je med nameščanjem lahko hitro odtrgalo in “hajd jovo na novo”. To je le nekaj takih opravil, ki so jih starodobni vulkanizerji občutili in za njih danes skoraj ne vemo več. Čeprav po prestanem električnem mrku v letošnji zimi tudi o tem nisem čisto prepričan.

Tudi sam sem nekajkrat peljal avto v popravilo k njim. Najbolj mi je ostala v spominu zgodba z zvitim platiščem mojega Citroena VISE. Tako zvito platišče bi danes romalo direktno v smeti. Meni pa je takrat Srečo rekel, da se bo s platiščem “pozabaval” njegov oče Anton, ki takrat ni več tako aktivno delal v delavnici. In res, platišče je bilo, kljub hudi poškodbi poravnano “u nulo” in še naprej uporabno. Če ga ne bi takrat popravili, bi moral ponj v Italijo, saj so se rabljeni deli večinoma nabavljali prav na tamkajšnjih avtoodpadih. Stari “majstri so bili kunštni” in so poznali polno praktičnih trikov. S tem so si že od nekdaj pomagali, saj trgovin z nadomestnimi deli ni bilo veliko. Zato se je veliko okvarjenih delov vozil popravilo in se jih je zavrglo šele, ko so bile vse možnosti za popravilo izčrpane.

Na platoju pred delavnico stoji tovornjak Berliet Antona Ileniča, s katerega je sneto zadnje kolo. Najverjetneje je šlo za “gumidefekt” saj pnevmatiko ravno pumpajo.

Z leve:

• Anton Ilenič,
• neprepoznan fant Dušan Klančar¹,
• Alojz Klančar,
• neprepozana sta tudi možakar na kolesu in možakar, ki pumpa gumo.