Skip to content

1980 Cerknica – Reševanje rib (3)

20. 03. 2014

131112477Fotografija, ki jo je poletnega sončnega dne leta 1980 posnel fotograf Štefan Bogovčič, prikazuje reševalno akcijo cerkniške ribiške družine. Reševanje poteka v delu Cerkniščice nekoliko severneje od mosta na Cesti 4. maja.

Fotograf Štefan se je namestil na zidano škarpo levega brega Cerkniščice in fotografiral dogajanje v potoku.

Dva ribiča hodita po vodi. Vsak od njiju ima v rokah sak, s katerim lovi potočne ribe. Drugi ribiči stojijo na umetno narejeni kaskadi.

131112477-001Tomo Čuček je ribič, ki ga vidimo na tem segmentu s sakom v rokah. Ne vidi se dobro, če je v saku kakšna riba, vidimo pa, da je v njem nekaj alg.

Tomo je obut v visoke ribiške škornje.

Fantička, ki opazuje dogajanje v potoku nismo prepoznali.

131112477-002Na tem segmentu se vidi dogajanje na umetno narejeni kaskadi v obliki velike stopnice.

Na njej je kopica otrok, ki opazujejo akcijo reševanja rib. Otrok je več kot ribičev, morda celo več, kot rešenih rib v vedru.

Najbližji ribič na tem segmentu, ki nam kaže hrbet, je po vsej verjetnosti Stane Intihar iz Martinjaka.

131112477-003Seveda pa smo na tem segmentu prepoznali markantno cerkniško osebnost kljub temu, da je ne vidimo v obraz. To je Vinko Toni. Mnogim generacijam nadobudnih otrok je vcepljal znanje v glavo, saj je bil priljubljen učitelj.

Vinko je bil tudi zbiratelj starin. “Vidiš, to je pa cepec, ki se bere naprej in nazaj enako,” mi je rekel, ko mi je v prijetni družbi, v spodnjih prostorih stare šole na Veliki gasi, pokazal preprosto orodje za ročno mlačev.

Mislim pa, da je bilo fotografiranje njegov prvi hobi. Prepričan sem, da je to tudi njegova posredna zasluga za nastanek Starihslik.

Kraj: Cerknica
Datum: 1980
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 12. 11. 2013
Oblika: negativ 6×6

Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. 20. 03. 2014 21:47

    Toni Vinko je tudi mene nekoc vzel sabo na Jezero, ko so se resevale ribe. Na vrbovo vejo je nanizal nekaj scuk, ki sem jih nesla ponosna domov, saj pri nas ni bil noben ribic in scuk nismo imeli nikoli na jedilniku. Ko smo se nekega poletnega dne odpravili v Pekel, smo ga srecali pri potoku. Za sabo nam je dal svoj ulov in ko smo prisli v Pekel, smo si naredili cudovito vecerjo. Prespali smo ob vodi v Peklu, naslednji dan pa smo sli z vlakom domov.
    Vinko me je naucil tudi, kako se pripravi in poje raka. Takrat so bili v Jezeru se veliki raki. Skuhal jih je v vreli vodi in spoznala sem rek: rdec kot kuhan rak. Bili so zelo zelo okusni.
    Obcudovala sem stole Nikota Kralja, ki so jih imeli na hodniku v stari soli. Pravzaprav sem takrat spoznala prvi design. Zanimanje zanj se mi je poglobilo v srednji tehnicni soli in je ostalo do danes. Naucil me je veliko o fotografiranju. V 1. letniku osnovne sole mi je pomagal kupit prvi fotoaparat. Potem pa mi je dal vse priprave za razvijanje filmov, s katerimi sem eksperimentirala v kopalnici. Skupaj sva hodila na nakupovanja v Trst z njegovim zelenim ficotom. Z njim sem prvic jedla pico…Iz olimpijskih igrah v Moskvi mi je prinesel veliko brisaco, ki sem jo imela najmanj 30 let…Bil je pravi ucitelj, v soli in izven nje.
    Ko je uredil svoj muzej v kleti sole, smo tam resevali svetovne probleme ob sladki Marsali in brazilskih oresckih. Lepi spomini…

    Všeč mi je

  2. medvedd permalink
    21. 03. 2014 19:49

    Slika je nastala na obrežju Cerkniščice pri brestovem bloku št. 21. Kot otroci smo se dosti igrali ob in v potoku. Umetni kaskadi smo rekli kar slap. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da je bil slap vedno zaraščen z algami. Zaradi tega je bil zelo spolzek in se je kar velikokrat zgodilo, da je kateri od blokovskih mulcev zdrsnil na njem in končal v sedečm položaju. To je bila šele prva nesreča, druga pa se je zgodila, ko je “neroda” prišla domov. Ponavadi je starše to tako razjezilo, da je padlo še po mokri riti. Seveda je po tem sledila kazen, in sicer prepoved približevanju potoku. Vendar nas to ni ustavilo, tako da smo kljub temu nadaljevali z igro v potoku. Naslednja taka kaskada ali slap pa se nahaja naprej od mosta, tam sem se pa “igral” ko sem bil že malo večji. Ta slap je najbolj znan po pokopu pusta, saj nam je služil kot nekakšen oder.

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    22. 03. 2014 16:30

    V oči so mi padle “Brestove kante”. To so kangle od raznih kemikalij, ki smo jih uporabljali za vse: za pepel, za vodo, za pripravo krme za kokoši… Očitno so bile dobre tudi za ribe

    Všeč mi je

  4. medvedd permalink
    22. 03. 2014 17:44

    Ko smo že pri “brestovih kantah”. V takih kantah se je dalo prečkati potok ne da bi si zmočil čevlje. Največkrat se ja tak način prehoda potoka uporabilo, če se je hotelo zapustiti območje Bresta, ne da bi te videl vratar. Razlog za to je bila nabava kakšnega “priboljška” za žejne. Nekoč je vratar to videl in zapisal v dnevnik vratarja. Kako je bila posredovana prijava sprejeta in obravnavana ne vem, prepričan pa sem da je bilo dosti smeha.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: