1958 Cerknica – Poltirna starega Bresta

Dobro leto za tem je Brest pogorel. Bil je dan kot vsak drugi. Čas se je že prevesil proti koncu delovnega dne, ko je v poltirno prestrašen pritekel majster Jakob Tavčar in zakričal: “Punce, gori!”

Delavke smo obnemele od strahu. Tavčar pa je z vso prisebnostjo v trenutku naredil razpored. Najprej smo mu pomagale zapahniti težka železna vrata, ki so vodila v drugo strojno. Večina jih je odnašala ven pol gotove izdelke. To so bili že obrezani in polakirani pokrovi za šivalne omarice in kabinete. Kar nas je bilo mlajših in močnejših pa smo praznile kabinet z lakom in razredčilom. Težke železne kante smo znosile ven na dvorišče, čim dlje od požara, saj so predstavljale veliko nevarnost eksplozije. Iskre so švigale visoko čez cel objekt in tako so zagorele plošče, ki so jih delavke znosile za tovarno prav do rdečega kotička. Nekaj so jih gasilci še rešili, večina pa jih je bila uničena. Sama delavnica lakirne pa je ostala cela, pa posode z lakom in razredčilom tudi. Prenekatera solza se je utrnila ob pogorišču.

Za razmišljanje ni bilo veliko časa. Vodilni so naredili načrt in nas razporedili. Nekaj nas je šlo na Krajcavo žago, nekaj nazaj v delavnico popravljati poškodovane artikle, večina pa malavarit zidarjem, pa tudi same smo prijele za kelo in nalagale malto.

Veselo, korajžni, z dobro voljo smo se že konec oktobra selili nazaj v sicer še nedokončane prostore, pa vendarle, novega Bresta.

• Majda Bombač – Bavman,
• Vinko,
• Janez Turšič – Ulčar,
• Janez Šega,
• Milena.

• Ivanka Hribljan – Mahne,
• Ana Tekavec – Ivančič.