1960 Bezuljak – Na njivi

Včasih, še do 70-ih let prejšnjega stoletja, so morali ljudje na vasi dobro izkoristiti vsako njivo, da je dala čim več pridelka. Zato so na njivo s posejanim žitom (pšenica, ječmen, rž) posejali še rumeno korenje za prehrano prašičev. Korenje so sejali še pozimi, na pustni torek ali vsaj do sv. Jožefa (19. marec).

Žito so poželi v začetku julija, odvisno od vremena. Žanjice so morale pri žetvi paziti, da so žele dovolj visoko, da ne bi poškodovale korenja in da so plevice strnišče lahko prijele z roko – za pedajn visoko. Ko so bili snopi pospravljeni v štantih, da so se sušili, so začele delo plevice.

Strnišče je bilo treba najprej prekopati z motiko in seveda paziti, da nisi spodkopal korenja. Potem so morali ta prekopani del pregrabiti z železnimi grabljami, da se je izpulilo in odstranilo čim več strnišča. Tako je bila ena postat pripravljena za pletev. Roke plevic so morale biti utrjene, saj je strnišče ostro in se hitro urežeš ali opraskaš. Pri pletvi so si plevice pomagale tudi s pralico, da so spodrezale trdovraten plevel.

Plevice na sliki vodi Kovačeva mama Terezija Hren, poleg nje je najeta pomočnica Turkova Pepa – Jožefa Turk, strnišče prekopava Kovačeva Mara – Marija Hren, na levi pleve njena sestra dvojčica Joža Hren. Vse so pokrite s svetlimi facoli, da ni bilo tako vroče in da se lasje niso zaprašili. Plevice so sedele ali klečale na tleh, oblečene v posebne debele firtohe, narejene iz ponošenih oblek, da se obleka ni preveč umazala. Za kolena so naša mama naredili debele podloge, danes bi jim rekli kolenčniki, da je bilo lažje klečati.

Tista, ki je prekopavala in grabila, je morala kar hiteti, da je pravočasno pripravila novo postat za pletev. Pri nas je bila to največkrat Mara, ki je komaj sprotala trem plevicam.

Kadar doma ni bilo dovolj delovne sile, so poiskali pomoč. V Bezuljaku je bilo nekaj žena, ki niso bile poročene ne v službi in so se večinoma preživljale z žernadami. Vse so bile pridne in so jih kmetje radi najeli. Tako so imele prehrano in majhno plačilo v denarju ali naravi – krompir, mast, koline ali pa so jim pripeljali drva.

Med pletvijo je bilo veliko prilike za pogovor. Plevice so izmenjale vse novice, obdelale so recepte, politiko, modo, ljubezni in še kaj. Seveda so bili pogovori bolj previdni, če smo bili zraven otroci.

Zadaj na sliki so Begunjske Zalake in še ne zaraščena Reber.

Pomemben del pletve je bila tudi malica. Turkova Pepa  je celo svetlo ruto zamenjala s temno – boljšo, da bo lepša na sliki.

Gospodinje so se potrudile, da je bila malica dobra, da jih ne bi opravljali po vasi. Takrat je bilo običajno za malico kruh in čaj, včasih tudi kakšen flancat. Mi smo jo prinesli kar s seboj v pleteni košari. Posebej še steklenico z vodo, ki je opletena, da se ne razbije.

 Marta Hren – najmlajša plevica je bila zelo žejna, da ni mogla počakati do konca fotografiranja. Mama pa se prizanesljivo smehljajo.

 Pepa se drži malo na smeh, Mara ima v rokah še zadnjo kuhano hruško. Očitno smo imeli za malico namesto čaja kompot iz suhih hrušk, ki je bil malo bolj nasiten kot čaj.