1936 Sevnica – Legitimacija dnevničarja

Naziv diurnist (dnevničar) je predvsem v avstrijskem okolju označeval uslužbenca v upravi, plačanega na osnovi dnevnic (diurnim, to je dnevnega zaslužka – op. prev.), ki je kot uradni pisar opravil vsa dela v zvezi s pisanjem, vodil zapisnike, pripravljal dopise za odpošiljanje – tako imenovane ekspedicije – in izdeloval kopije listin. Na jožefinskem Dunaju so bili diurnisti podrejeni uradniki številnih upravnih služb, ki so sicer uživali določen ugled, bili pa so le skromno plačani. Bili so tajniki, registranti, adjunkti (uradniki-pripravniki – op.prev.), koncipisti (pripravljalci osnutkov – op. prev.), zapisnikarji, ingrosisti, kancelisti, akcesisti (zaposleni v vložišču – op. prev.), itd., ki so vsako jutro točno ob času izginili v “tintenburgih” (tintnih gradovih – op. prev.) Državne pisarne, Pisarne cesarstva, Vrhovnega sodišča, Denarnega zavoda, Vrhovne računske zbornice, Komisije za verstva, Študijske komisije in magistrata. (prevedel Mladen Bogić).

Gospod Bogić je podal še širšo razlago tega uradniškega poklica: “Diurnist je bil torej nižji uslužbenec, plačan po dnevih. (Verjetno je bil lahko tudi odpuščen iz službe takoj naslednji dan, če je dela zmanjkalo ali se je komu zameril.) Sama beseda pa še ne pove, kaj je v resnici dela – to v našem primeru pove drugi del naziva – služitelj. Na železnici smo tako nekoč imeli 3. stopnje: uradnike, nižje uradnike in služitelje. Verjamem, da je bilo tako tudi na pošti. Seveda je bil diurnist najnižja oziroma začetna stopnja, na železnici so to navadno bili progovni delavci. Največja želja vseh je bila biti definitivno sprejet v službo (po daljšem času, ko so se morali zelo izkazati), saj jim je bila potem kariera zagotovljena, če so se le primerno vedli. Vnaprej so vedeli, kakšno plačo in morebitni draginjski dodatek bodo imeli, kako in kdaj bodo napredovali, kdaj bodo dosegli penzijo in kakšna bo.”

Da dnevničarjem res ni bilo lahko in da je bil njihov položaj težak, izvemo že leta 1897 iz poročila državnega zbora, ki je bilo objavljeno v časopisu Slovenec. Dr. Krek je na seji pozval vlado, naj v najkrajšem času predloži osnutek zakona, s katerim bodo uredili položaj diurnistov v državnih službah, in sicer po načelu, da naj se dninarski značaj diurnistov spremeni v stalni, z ozirom na imenovanje, nastavljanje, plačo in njeno povišanje, službeno pragmatiko, disciplinsko postopanje, preskrbo na starost, vdove in sirote, zakonito določen službeni značaj in naj se pri diurnistih odpravi pavšalni sistem, ki je bil tedaj v rabi.

Da se stanje v desetih letnih ni spremenilo, izvemo iz pisma, ki ga je leta 1907 na Glasilo jugoslovanske socialne demokracije “Rdeči prapor”, poslal pomožni uradnik. Kot pravi, je bilo državno in deželno pomožno uradništvo zaničevan stan. Poštni in pisarniški oficianti, pa tudi pisarniški pomočniki so se že dolgo borili, da bi jih tretirali kot uradnike in da bi jih uvrstili v 11. plačni razred. Zahtevo so opravičevali s tem, da se od njih zahteva pravo uradniško delo in tudi tisti izpiti, ki so predpisani za prave uradnike. Poštni oficianti so morali opraviti izpit, vendar niso mogli postati asistenti (11. plačni razred), dokler niso delali najmanj osem let. Pa tudi po tej dobi se niso mogli povzpeti do pravega uradniškega mesta, ker je bilo preveč prosilcev.

Stara zahteva pisarniški oficiantov in pomočnikov je bila, da se njihov status tudi zakonsko uredi. Prav tako so zahtevali zakonsko ureditev napredovanja. Plače državnih uslužbencev, kakor poštnih in pisarniških oficiantov in pomočnikov, so bile tako minimalne, da so zahtevo po povišanju naslovili prav na parlament. Žalostna podoba diurnista – pravijo mu gospod, pa je berač, imenujejo ga uradnika, pa je slabši nego delavec. Zelo dolgo pismo konča z besedami, ki me tako zelo spominjajo na današnji čas, pa jih bom dobesedno prepisala: “Današnji kapitalistični sistem je pač povsod za delavca krivičen in naj si bo delodajalec posamezen podjetnik, občina ali pa država. Najsi bo to grabežljivi žid, krščanski socialec, ali pa narodnjak. Vera ali pa narodnost je ena – denar je pa drugo. Brez vse skupnosti interesov!”

Ja, revolucija kliče: “Sloven’c ustan!”
 
* * *

Za prevod sestavka o diurnistu iz nemškega jezika in dodatno razlago se najlepše zahvaljujem gospodu Mladenu Bogiću, ravnatelju Železniškega muzeja v Ljubljani.

Povedal mi je tudi, kako so si že včasih “izposojali” železničarje in poštarje:

Ne vem vsega, kot tudi Google ne, se pa odlično znajdem.