1933 Logatec – Prometna knjižica
Na sliki je Prometna knjižica za moško kolo znamke Dürkopp Josipa Vidriha. Izdala jo je Davčna uprava Logatec. K Prometni knjižici je spadala tudi prometna tablica, ki je bila pritrjena na kolo. Taksni in pristojbinski pravilnik iz leta 1928 (Uradni list številka 878/116) pravi, da je bila prometna knjižica listina, v kateri se postavljajo vsi uradni popisi, potrdila, odobrila, izpremembe in zaznamki, ki služijo kot dokaz, da so izpolnjeni za dotično vozilo vsi zakonski pogoji, potrebni za opravljanje prometa.
Zgodbica se sicer ne nanaša na to temo, vsebuje pa besedi »prometno dovoljenje« kar je bilo zame dovolj. Jeseni zna biti na Dolenjskem taka megla, da še konice svojega nosu ne vidiš. To vem iz lastnih izkušenj. Neke jeseni sem se peljala z bratrančeve poroke. Ob četrti uri zjutraj. Preden sem prišla do osvetljene glavne ceste, sem štirikrat ustavila, odprla vrata in potipala, če je še asfalt pod menoj. Bil je, torej sem bila še na cesti. Na glavni cesti je bilo malo bolje, ker so bile ob njej luči pa še črta po sredini in tako sem se lahko orientirala po njej, čeprav ni bila ravno preveč vidna. Na avtocesti pa mi je odleglo. Tam je bila črta veliko bolje vidna, kljub vsemu pa nisem mogla peljati hitreje kot 40 km na uro. Ujela pa sem en avto, zapeljala toliko do njega, da sem videla tablico in na njej je pisalo KP. Hvala Bogu! Ta gre v naše kraje in peljala sem kar za njim.
No, to je bil le uvod v Janezovo zgodbo. Janez (pa to ni njegovo pravo ime) je imel na Dolenjskem zidanico in svoj vinograd, kjer je bil kralj. Jeseni pa je šel obirat grozdje in seveda se je krepčal z lanskim vinom. Domov se je odpeljal pozno ponoči in zaradi megle se je držal tovornjaka pred seboj in peljal kar za njim. Bila je kolona, ki se je le počasi premikala. Vedno bolj počasi. Končno se je tovornjak ustavil, pa je ustavil tudi Janez. Nekaj časa je čakal, ker pa se ni zgodilo nič, je ugasnil motor. V avtu je bilo toplo, maligani so naredili svoje in Janez je zaspal. Koliko časa je spal, se ne ve. Ravno tako se ne ve, koliko časa bi še, če ga ne bi zbudilo trkanje na šipo. Janez odpre oči in zagleda policista. Odpre okno, ven je pridišalo kot iz vinske kleti. Policist je kar odstopil, potem pa zahteval vozniško in prometno. Janez malo pogleda okrog sebe in vidi, da je na počivališču, kamor je v megli zapeljal tovornjak, on pa za njim. Pokaže prometno in vozniško dovoljenje. Policist zahteva pihanje.
“Zakaj?”
“Vozili ste pod vplivom alkohola.”
“Nisem!”
“Saj vas še sedaj voham.”
“To še ni dokaz. Sedaj sem na počivališču in sem lahko pijan kot mavra. Ko me boste pa na cesti dobili, se bomo pa naprej pogovarjali.”
In je pobasal svoje dokumente ter zaprl okno. Za vsak slučaj je pa še dve kitici odspal. Ker nikoli se ne ve, kdo ali kaj je za prvim ovinkom. Ve se pa tudi, da trezen ne bi imel toliko jajc.
***
Dürkopp: Podjetje Dürkoppwerke je bilo ustanovljeno leta 1867 in je izdelovalo industrijske in gospodinjske šivalne stroje. Tri leta kasneje se je specializiralo za izdelovanje čevljarskih šivalnih strojev. Leta 1885 so pričeli proizvodnjo krogličnih ležajev in koles. Preizkusili so se tudi na področju motornih koles in avtomobilizma. Po prvi svetovni vojni je podjetje zašlo v finančne težave in banka ga ja prodala Mercedes Benzu. Med drugo svetovno vojno so izdelovali cilindrične ležaje za tanke in orožje. Po vojni pa so se vrnili k proizvodnji šivalnih strojev, koles in motociklov. Do leta 1962 so se specializirali za izdelovanje šivalnih strojev in transportnih trakov za oblačilno industrijo. Leta 1990 se je podjetje združilo z drugim proizvajalcem šivalnih strojev Koch Adlerjem in deluje pod imenom Dürkopp Adler.

Taksa je znašala 20 din za celo leto. Delavska plača je bila 500 do 600 din, uradniška pa 1200 din. Kilogram mesa je stal 12 do 14 din, liter mleka 0,2 din in prav toliko hlebec kruha. Za moško kolo pa je bilo treba odšteti 1800 do 2000 din.
Viri:
Kraj: Logatec
Datum: 3. maj 1933
Avtor: Davčna uprava Logatec
Zbirka: Otilija Vidrih
Skenirano: 17. 7. 2014
Oblika: dokument