1943 Podkraj – France Bravec, drugi del: Ustreljen

Franc Bravec, sin Žana in Marije iz Loža, brat zaščitne sestre Mimi, še ni imel osemnajst let, ko je že bil borec 3. čete 3. bataljona Bračičeve brigade, ki je pozneje postala 3. brigada 14. divizije. Med nemško ofenzivo novembra 1943 so se borci po dolgi, nevarni in naporni poti nastanili za kratek počitek v vasi Podkraj blizu Cola nad Vipavo.

France in trije tovariši so se namestili v lopi pri Štefanovih. Zjutraj so jih presenetili Nemci, ki so se v zavetju burje in meteža pritihotapili iz povsem nepričakovane smeri, in jih po kratkem boju dvanajst tudi ujeli ter zaprli v vaško gostilno. Z ujetniki so zlasti nemški vojaki ruske narodnosti ravnali zelo surovo, tako da je eden od njih Francu Modicu iz Nove vasi z udarcem puške zlomil roko. Nadrejeni ga je zato ozmerjal … Med njimi pa je bil tudi drug vojak ruske narodnosti, ki je Francu Bravcu skrivaj skušal dopovedati, da noče streljati partizanov in da zato strelja v zrak … Sledilo je zasliševanje, v katerem se je izkazalo, da jih imajo Nemci za Italijane, ker so jih ujeli na ozemlju tedanje Italije, a so nazadnje spoznali, da so Slovenci. Spustili so jih iz gostilne in močno zastražene odpeljali na vaško pokopališče. Bilo je tik pred nočjo 11. novembra 1943. Čez leta je France Bravec sam opisal, kaj se je potem zgodilo, zato citiram nekaj delov njegovega zapisa, ki je bil objavljen v časopisu TV-15, številke in letnika ne vemo, ker je bila na voljo le fotokopija članka brez oznak.  1965, 1, stran 7¹. Franc Bravec je zapisal:

“Zdaj smo vedeli, kaj nas čaka. Otrpli od groze smo bili brez moči …
Vojak nam je ukazal, naj vsi ležemo na trebuh, roke pa sklenemo pod glavo. Jaz sem bil drugi na vrsti … Videl sem, kako so ustrelili prvega mojega soseda. Nemec je stopil čezenj in mu naslonil na vrat novo brzostrelko tipa MP-44. Naboji so bili v njej nekoliko daljši, toda manjšega kalibra kot pri navadnih brzostrelkah. Potem je pritisnil na petelina, počili so trije ali štirje streli. Videl sem tovariša, kako lovi sapo, potem pa je izdihnil. Kot se spominjam, je bil doma s Studenega pri Postojni.

Zdaj sem bil na vrsti jaz. Tudi čezme je stopil Nemec, mi naslonil brzostrelko na vrat in sprožil. Kaj se je zgodilo pozneje se dobro ne spominjam. Le tega se spomnim, kako me je zapeklo v vratu in kako me je potem obdala črna tema. In ponoči sem se zbudil …

Kasneje sem ugotavljal, da sem se rešil zato, ker sem držal glavo malo proč od tal. Takrat, ko mi je naslonil cev na vrat, sem zaradi pritiska zasukal glavo v desno. Tako so mi tri krogle prebile vrat, ena pa roko. Tako imam na vratu šest brazgotin, na roki pa štiri. Taki vrsti umora so pravili katynski strel – strel v tilnik. Tako so namreč na Poljskem v Katynskem gozdu postrelili na tisoče poljskih oficirjev.

Zbudil sem se, ko me je začelo dušiti in sem hlastal za zrakom. Bila je že noč, morda okoli desetih ali enajstih. Še vedno nisem vedel, kaj je z menoj. Od vsepovsod sem čutil teči kri, iz roke, vratu, nosu, ušes in menda celo iz oči. Morda je bilo to od udarca plinov ali sunka. Tako sem se boril s smrtjo.

Nenadoma pa zaslišim, kako je nekdo skočil. To je bil Truden Franc, Pakižkov iz Starega trga pri Ložu, predzadnji v naši postreljeni vrsti. Ustrašil sem se, da ga bodo Nemci opazili in nas znova postrelili, zato sem vstal in skočil tudi jaz. Nedaleč proč sem slišal močno kričanje v nemščini, rakete so švigale v zrak in pokali so posamezni streli. Kaj se je tam godilo, nisem nikoli zvedel.”

S skrajnimi napori je smrtno ranjeni France prišel do kamnite ograje, se prevalil čeznjo in se po daljšem počitku opotekaje po snegu pomikal proti gozdu. Zavetje je našel v snegu pod podrto debelo smreko, kjer je v luknji popolnoma pokrit s snegom izčrpan zaspal. Zjutraj ga je zbudilo kričanje in kakih 150 m vstran je na cesti zagledal Nemce. Ko je vse potihnilo, se je izvlekel na plano in zgrožen opazil, da ga zmrznjene noge ne ubogajo več. Le počasi jih je nekoliko oživil in odšepal v hribe, proti Nanosu. V nadaljevanju piše:

“Kmalu sem prišel do nekakšnih stopinj v snegu in do krvavih sledi. Pomislil sem, da so to sledi mojega sotrpina, ki je tudi ostal živ in pobegnil. Večkrat sem zagledal prostor, kjer je sede počival. Tam so bile mlake krvi. Dolgo sem hodil po njegovi sledi. Upal sem, da ga bom našel, da si bova drug drugemu pomagala. Tako sem prišel na vrh nekega hriba. Na jasi je bilo nekaj kvadratnih metrov kopnine, zraven pa je stala stiskalnica za seno. Toda na jasi sem izgubil sled za krvavečim tovarišem …. Nekajkrat sem ga skušal priklicati, pa tudi sam sebe nisem slišal. Najbrž ni bilo iz mojih ust niti glasu … Začelo se mi je blesti, nisem se več zavedal, kaj se godi okoli men e… Hodil sem in hodil, ne da bi vedel kam…

Znašel sem se že na drugi strani hriba, pri majhni požgani domačiji. Tam nisem mogel najti nič, kar bi mi lahko koristilo. Bil sem strašno lačen in žejen. Pojedel sem nekaj prgišč snega in si za silo potolažil želodec, nato pa sem nadaljeval pot v dolino. Tako sem prišel v dolino tik pod Nanosom. Tam sem zagledal veliko, toda že opustošeno vojašnico brez oken in brez vrat. Nočilo se je že, zato sem legel kar na cementni pod v vojašnici in kmalu zaspal. Zjutraj sem vstal, nisem se zavedal, kaj delam. Odšel sem, ne da bi vedel, da je nekaj kilometrov daleč vas Sanabor, kjer bi me rešili …

Zapeljali so me prividi. Videl sem veliko število žensk, ki so mi ponujale polne košare kruha in mleka. Vsakokrat, ko sem skušal zgrabiti za kruh, se je ženska, ki ga je držala odmaknila, nato pa ga spet ponujala. Tako sem hodil za njimi in jih jokaje prosil, naj mi vendar dajo kruh. Tako sem se pomikal proti vrhu Nanosa, še hujšemu mrazu naproti.

Ne vem, kako dolgo sem tako hodil po cesti, ki pelje na Nanos, ko sem ob cesti zapazil majhno leseno barako. Stopil sem vanjo. Tam je bilo nekaj lesenih pogradov in sena. Napravil sem si skromno ležišče. Potem sem bil v baraki tri dni in štiri noči. Spet sem imel privide o ženskah, ki mi ponujajo in izmikajo kruh. Bilo pa je tudi nekaj resničnega … K meni je prišla majhna mucka, me grela in ležala ob mojih nogah. Zunaj je vihral snežni metež. Moral sem ležati v baraki, le včasih sem pogledal ven, da sem se najedel snega. Večkrat me je prijela taka lakota, da sem zgrabil mačko in ji živi hotel odgrizniti uho. Od slabosti nisem mogel stisniti zob in to jo je rešilo. Poskusil sem ji odgrizniti tudi tačko in repek, pa ni šlo …

Nekega jutra se je vreme izboljšalo in sklenil sem iti do ljudi. Spet so se pojavili prividi. Moji prijatelji, sosedje, sovaščani mi ponujajo raznovrstne jedi, mi obljubljajo naj še malo zdržim, pa bom kmalu doma, kjer je toplo zakurjena soba. Tam se bom ogrel in tam me bodo obvezali. S temi prividi sem prišel na sam vrh Nanosa. Temnilo se je že, na srečo pa je bila ob cesti spet nekakšna majhna vojašnica, zidana, toda že razdejana. Po vodi, ki se je nabrala na tleh, je plavala slama. Voda je bila tako globoka, da me je pokrivala čez in čez. Le glavo sem imel zunaj, pod zglavje pa sem si natlačil nabrano slamo. Tako sem ležal do vratu v vodi dva dni in dve noči, kakor sem pozneje izračunal. Bil sem brez zavesti.

Zbudil sem se, ko sem zaslišal neki glas, ki je zakričal, da je že čas iti. Ne vem, ali je bil privid, ali je res bil kdo. Ko sem vstal, nisem našel ne v vojašnici ne okoli nje nikogar. Stopil sem na plano, ves moker in slab in se začel spuščati v dolino. Iz preprostega razloga, ker sem šel navzdol lažje kot navkreber. Spet se nisem zavedal, kam grem in kod hodim. Le tega se spominjam, da sem se spet znašel pri tisti baraki, kjer sem bil ležal z mucko. Iskal sem jo, vse pretaknil, da bi jo našel, mačke pa nikjer. Potem sem spet zgubil zavest in ne vem, kaj se je godilo okoli mene.

Šele nekega jutra sem se zbudil in vstal, si rekel, da nekam moram priti in res odšel.”

Ko se je France mukoma pomikal skozi gozd, je med drevjem zagledal skrit manjši tovorni avto z napisom “Križaj – Vipava” in se splazil vanj z mislijo, da je bolje, če umre tukaj, kakor da bi njegove kosti raznašale lisice po gozdu. Ko se je megla umaknila in je zagledal na sosednjem bregu hiše, je najprej mislil, da so spet prividi, ko pa je spoznal, da niso, je želel čimprej tja, a je že pri izstopu iz vozila nemočen padel in se komaj pobral. Odšel je v tisto smer – bil je Col nad Vipavo.
( Nadaljevanje sledi).