Skip to content

1959 Lož – Žan Bravec s snaho in vnukinjo

12. 08. 2022

Na sliki, ki jo je nekoč – morda je bilo na pomlad – napravil zet moža, ki za roko drži vnukinjo Simono in ob njem stoji snaha Julka, v ozadju vidimo trdne zidove zelo stare loške hiše na Mandrgah. Pod nogami imajo zvesto domačo zemljo in sonce prijazno greje te tri zdrave in nedeljsko oblečene ljudi različnih starosti – mir je, življenje je skromno, a vsak dan boljše. Za deda v suknjiču je njegovo bivanje precej izpolnjeno in lahko ima zadoščenje – pošteno in skrbno je naredil vse, kar je mogel, mladi rod je poprijel za njim, kakor je dobro in prav. Tako bi si za starost želel vsak. Nič na sliki pa ne govori o tem, kakšne viharje in hude čase je preživel Žan Bravec, dedek s slike.

Rodil se je leta 1886 v Ložu pri Bravčevih, kjer so imeli gostilno, in čez leta prizetil k Morelovim, kjer je pozneje z družinico tudi živel v isti skromni stari hiši, katere zid – domnevno – vidimo na sliki. Njegova tašča je bila Terezija Morelj, po vsej dolini znana porodniška babica Mamika, njegova žena pa seveda njena hči, s katero sta imela hčer Marijo ali Mimi, in sina Franceta, Ivanko in Silvo.

Življenjsko pot Ivana Bravca, ki so mu vsi rekli Žan, pa je ob njegovi smrti orisal ugledni domačin Lojze Mlakar v članku z naslovom Borec za delavske pravice, ki je izšel leta 1975 (domnevno v časopisu TV-15):

Skoraj devetdeset let je dočakal Ivan Bravec – Žan iz Loža, ko ga je smrt iztrgala iz domačega kroga. Bil je eden najstarejših borcev za delavske pravice in ponosen je lahko bil na prehojeno življenjsko pot.

Že v mladih letih, ko je bil trgovski vajenec, je začel iskati pot k napredku. Bil je bister že po naravi in odkril je vzroke zla. Zaradi tega ni našel zaposlitve, ko je končal učno dobo. Osemnajst let je bil star, ko je moral oditi v Ameriko. Najprej je bil rudar. Ko je živel med delavci, je še bolj spoznal krivičnost kapitalistične družbe in še bolj utrdil svojo revolucionarno zavest. Aktivno je sodeloval v številnih stavkah, kar delodajalcem ni bilo všeč. Nikjer ni več našel dela in moral se je vrniti domov. Toda doma prav tako ni bilo zaslužka in spet je šel nazaj v Ameriko. Po treh letih delovanja v naprednih organizacijah je moral zapustiti delo. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 se je že drugič vrnil v domovino.

Kmalu so ga vpoklicali. Kot avstro ogrski vojak je politično razgledani Žan kmalu uvidel, komu služi vojna vihra. Račune evropskih kapitalistov so plačevali s svojimi življenji le delavci in kmetje. Pripovedoval je, kako je sklenil, da zato ne bo ubijal nasprotnikovih vojakov; proti njim ni sprožil niti enega strela. Leta 1915 je prišel v rusko ujetništvo. Poslali so ga na delo v neko tovarno v Moskvi. S simpatijo je spremljal vrenje med delavci. Kot izkušen borec za delavske pravice je v oktobrski revoluciji vstopil v Rdečo armado. Vedno je bil ponosen na svojo udeležbo v veliki revoluciji.

Leta 1919 se je vrnil v domovino. Ni bil dolgo doma, ko se je odločil, da se bo pridružil Maistrovim borcem za severno mejo. Po demobilizaciji je živel doma. Leta 1920 je postal soustanovitelj komunistične stranke v Loški dolini. Naslednje leto je bil izvoljen na komunistični listi za župana mesta Lož. Toda protiljudski oblasti zmaga komunistov ni bila po godu; volitve so razveljavili. Toda volilni uspeh je v prebivalstvu pustil trajno sled. Po razpustitvi KPJ, tj. po razglasitvi zloglasne Obznane leta 1921 se je začela trnova pot tudi za naprednega Žana. Neštetokrat so orožniki preiskali njegovo stanovanje. Onemogočili so mu zaposlitev v državni službi in preprečevali politično delovanje. Domači veljaki, tako liberalni kot klerikalci, so mu nenehno metali polena pod noge. Trudili so se, da bi ga uničili moralno in materialno. Trn v peti jim je bil tudi v letih narodnoosvobodilnega boja, čeprav je bil že v letih. Belogardisti so ga obsodili na smrt, toda propad Italije jim je preprečil nakano.

Kljub vsemu je s priložnostnim delom preživljal številno družino. Vsi njegovi otroci so bili aktivni udeleženci NOB. Velik je bil njegov vpliv tudi med drugimi pripadniki mlajšega rodu. Visoko ga je cenil vsak, ki ga je poznal.

Domnevno leta 1967 je Franci Strle v glasilu SZDL občine Cerknica Glas Notranjske v članku, naslovljenem Letos praznujemo 50-letnico oktobrske revolucije, med drugim zapisal:

Doslej zbrani podatki govore, da se je v enotah Rdeče armade borilo kar deset ljudi iz naše občine (Cerknica, op. M. O.). To so bili: Plos Josip iz Podgore, Bravec Ivan iz Loža, Zabukovec Franc iz Loža, Janežič Jakob iz Vrhnike, Prevec Jože iz Iga vasi, Nelc Matevž iz Iga vasi, Truden Janez iz Kozarišč in Korče Alojz iz Cerknice … Danes so med živimi revolucionarji v naši občini samo še Zabukovec Franc, ki živi v Beogradu, Ivan Bravec živi v Ložu, Janez Truden pa v Kozariščah.

V knjigi Notranjski listi iz leta 1977 pa beremo, da so se nekateri Slovenci v prvi svetovni vojni kot avstrijski vojaki načrtno predali Rusom. Če je bil Žan Bravec med njimi, ne vemo zagotovo, a po vsem povedanem se zdi kar mogoče. Vsekakor je tam kot ujetnik delal v neki tovarni v Moskvi. V oktobrski revoluciji se je, kot rečeno, pridružil Rdeči armadi in se potem leta 1919 vrnil domov. “O peripetijah na poti domov, ki je najbrž trajala kar nekaj časa, pa ne vemo prav ničesar,” je nekoč zapisal njegov vnuk.

Ko sva se s pokojno Julko Bravec, snaho s te slike, nekoč pogovarjali o tastu, je uporabila staro loško besedo, ko je rekla, da so oblastniki Žana Bravca zbrunčli in mu preprečili vsako službo, češ da je komunist. “To sicer ni držalo, res pa je bil med prvo svetovno vojno v Rusiji in to je očitno zadostovalo nasprotnikom, da so ga onemogočili …”, je pripovedovala.

Žan je bil izobražen, izkušen in razgledan mož, trgovec, ki je prodajal posnemalnike za mleko ter druge stroje in naprave. Ljudje doma so ga cenili in zato leta 1920 tudi izvolili za župana v občini Lož, a je njegovo izvolitev okrajni glavar z dekretom že čez nekaj dni razveljavil, kot tudi vse druge izvoljene županske kandidate komunistične stranke v Sloveniji. “Do konca življenja ni nikoli več dobil nobene službe,” se spominja njegov vnuk Miloš …

Slovarček:

  • zbrunčiti: onemogočiti, preprečiti delovanje, izvreči

Viri:

  • Notranjski listi I, Stari trg pri Ložu, 1977
  • fotokopije dveh člankov, domnevno TV-15 pisec Lojze Mlakar in Glas Notranjske, avtor Franci Strle

Kraj: Lož
Datum: ocenjeno 1959
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 30. 9. 2018
Oblika: diapozitiv

One Comment leave one →
  1. Anonimnež permalink
    12. 08. 2022 18:34

    Menim, da je fotografija nastala pozneje, po vsej verjetnosti leta 1960. Simona, ki je bila moja prijateljica, je bila rojena leta 1958. Po moji oceni je tu stara približno dve leti.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: