1952 Dobec – Žanjice
Na sliki so tri Markotove ženske iz Dobca. Oče jih je s fotoaparatom ujel, ko so žele žito. Od leve proti desni: Francka, mama in Rezka Košir. V ozadju desno je postava punčke. Mogoče sem kar jaz, čeprav se dogodka ne spominjam.
Včasih so bile njive povsod, kjer je le bilo kaj zemlje in ravnine. Sejali so tudi pšenico, rž, ječmen in proso. Žito so včasih ženske in dekleta žele s srpi. Potem so naredile snope in jih s povresli povezale. Ko je bilo žito v snopih suho, so ga omlatili. Jaz se še spomnim cepcev, a pri Krajnčih smo imeli že električno mlatilnico.
V Dobcu so včasih sejali tudi lan in konopljo. Oboje je bilo treba potem streti in zgradašati, da so ostala samo uporabna vlakna. Potem so iz tega predli laneno in konopljeno prejo, iz katere so dali stkati platno. Moje tete so bile zelo sposobne. Vse rjuhe in prte so imele iz domačega platna. Med vojno so jim večino pobrali, ostalo pa je še nekaj konopljenih rjuh in izvezenih prtov. Spanje na konopljenih rjuhah je zelo prijetno, za pranje pa so izredno težke, tako da za pralne stroje niso primerne. Teta Jerica jih je prala ročno z bukovim pepelom.
Njiv je sedaj veliko manj. Tam, kjer so bile včasih, je sedaj velikokrat grmovje ali pa že kar gozd.
Slovarček:
- zgradašati: prečesati strt lan ali konopljo na orodju s kovinskimi zobmi, da se ločijo vlakna od ostalih delcev stebla.
- povreslo: šop žita, ki ga je žanjica s posebnim prijemom zvila, da je bil primeren za povezati žito v snop.
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: neznan, verjetno 1952
Avtor: France Kranjc
Zbirka: Marija Košir
Skenirano: 14. 11. 2014 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Tudi precej let potem, smo želi še na roke s srpi, Pšenico in ječmen smo želi bolj visoko – samo klasje, tako da so bili snopi manjši, potem pa smo jih obdeli v štant, da se je žito posušilo. Tako je bilo pripravljeno, da so ga omlatili. Rž pa se je žela čisto pri tleh, zato, da je ata potem naredil “škupo”. Ti snopi so bili zelo veliki, uporabljali pa so se za pokrivanje slamnatih streh. Ata je tako vso škupo prodal. Tudi jaz sem še žela s srpom, v dokaz pa imam še par “obronkov” na rokah. 🙂
Ječmen in pšenico smo želi bolj visoko predvsem zato, ker je bilo po žitu vsejano strniško korenje, in smo pazili, da se ni poškodovalo. Ko smo korenje pleli, je bilo prav, da je bilo strnišče bolj visoko in smo lažje prijemali in pulili.