1953 Markovec – Pred mostom

Fotograf je med zelenje ob vodi postavil dve lepotici v modernih poletnih oblekah. Prijeli sta se pod roko in se prijazno nasmejali v fotoaparat – njun nasmeh je ostal in greje gledalca še danes. Obleki izražata dober okus, poznavanje mode in dobro šiviljo. Krili imata krojeni pošrek, diagonalno na potek niti, zanimivo pa so zloženi tudi zgornji deli kroja, saj se posrečeno poigravajo s črtastimi vzorci, še posebno okoli dekolteja in rokavčkov, ki jih pravzaprav ni, so le bolj široke naramnice. Ni pa prav dobro videti ali ima blondinka mogoče zgornji del krojen kot bolero in pod njim obleko. Tako so se dekleta oblačila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Dekle na desni ima zapestno urico, ki ni le estetski dodatek, ampak zelo uporabna reč in povrhu še statusni simbol. Plavolaska ima pričesko narejeno s trajnim kodranjem in počesano po holivodskih zgledih, brinetka pa le rahlo valovite lase, morda naravno ali nakodrane z vodno trajno.

Čudovito ozadje dekletoma tvori most z letnico 1808 na enem od velikih kamnov, ki se je v času na sliki še videl, zdaj pa ne več, saj je skrita nekje v notranjosti mostu, ker je bil od tedaj adaptiran. Po izročilu naj bi most zgradili Napoleonovi vojaki, rekli so jim napoleandri. Način gradnje je podoben kot na mostu pri Belem malnu, ki je tudi v Markovcu, samo za eno mestno četrt bolj zahodno, na Trznah, pa še kakšen podoben bi se našel v Loški dolini. Tu sta dobro vidna dva lepo izdelana nosilna stebriča, ki podpirata kolone. Na tak način oblikovanih stebrov pa drugi bližnji mostiči nimajo, kolikor vem … Hm, saj mostič ni nič slabši kot “na Drini ćuprija”, delo slavnega Turka Sinana, le za spoznanje manjši je … Pa svojega Andrića še nimajo ti naši mostovi- prej kakšnega Rumcajza. Dobro, da so vsaj na fotografijah za silo preživeli.

 Most je imel poleg lepih kolon tudi kantone, ki pa so jih po drugi vojni večinoma odbili stran, ko so v bližnjo Kočavas in iz nje s kamioni prevažali čezenj kdo ve kaj, vsekakor je bil preozek za taka vozila, pa tudi pri pluženju se je mostič poškodoval in bil nekaj časa že prav nevarno dotrajan. V sedemdesetih letih sta ga potem popravila Darij Zapušek, gospodar na Renkočem posestvu in takratni upravnik Kmetijske zadruge Janez Buh.