1908 Rakek – Restavracija Kolodvor

Razglednica je bila odposlana 30. decembra 190*, zadnje številke pa ne vidim in odločila sem se, da je osmica. Hišo na sliki sta zgradila Matilda in Lovrenc Šebenikar, sorodnika Rudolfa Maistra. Bil je njun nečak. Leta 1903 sta hišo prodala Domicelju, ker sta se odselila z Rakeka.

Tvrdka Domicelj je bila veletrgovina, ki je zalagala trgovine od Planine do Čabra. Pri Domicelju so imeli dvojne kleti. V tisti najbolj spodaj je bila izolirana ledenica. S Cerkniškega jezera so vozili bloke ledu, ki so jih razrezali z žagami. Led so nato spuščali v klet skozi line, ki so na sprednji strani hiše. Z njim so obložili klet in imeli tam hladilnico, saj še ni bilo hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Poleg trgovine so bili hlevi. Furmani, ki so vozili les na Rakek, so tam lahko spočili svoje konje in tudi sami prespali in naslednji dan spočiti nadaljevali pot. Na koncu hlevov je bilo gnojišče, katerega ostanki so bili vidni še nedavno.

Oskrbnik – pomočnik pri Domicelju je bil Tone Debevec, ki je bil tako močan, da je lahko hkrati nesel dve 70 kilogramski vreči. Rad je imel konje in jih je čuval. Tako je nemalokrat sam raztovoril moko z vagona na voz in voz lastnoročno odvlekel do trgovine, kjer je moko znosil v skladišče. V gostilni je bil za redarja. Če so možakarji razgrajali, je lastnica smo omenila, da bo poklicala Toneta in že je bil mir. Če se je našel kdo, ki Toneta še ni poznal in je še naprej razgrajal, ga je ta ročno zabrisal ven iz gostilne.

Tu je bila trgovina z mešanim blagom in špedicija Puntigamskega piva ter restavracija.Puntigamsko pivo varijo v avstrijski štajerski prestolnici že od leta 1478. Resnična zgodba o prvi večji pivovarni Grazer se začne v majhnem gostišču v okrožju piva Puntigam, na obrobju Gradca. Tam je bila majhna podeželska gostilna z majhnim vrtom za goste, kjer je ob lepih sončnih dnevih posedalo na stotine izletnikov.

Nič čudnega, da je gostilna kmalu postala sinonim za humor, družabnost in dinamičnost. In očitno je bilo tako tudi na Rakeku, čeprav je vrt precej, precej manjši, a se gostje v njem dobro počutijo.Pod tretjim oknom z desne je lina, skozi katero so spuščali ledene kocke. Kasneje, po drugi svetovni vojni, ko je bila tu še vedno trgovina v ostalem delu hiše pa stanovalci, so skozi to lino v klet metali premog.

Pod tendo so za mizo sedle dame z gospodi. Pravkar jim je natakarica prinesla naročeno, saj je miza še prazna, vidimo pa, da enemu izmed gospodov v kozarec že naliva žlahtno kapljico. Pa ni pivo. Glede na steklenico in to, kako jo drži, je zagotovo vino, če ne celo penina. Morda kaj proslavljajo?

“Do preklica prostovoljno dovoljena pot” je napis na Domiceljevi hiši. Stopnice, ki vodijo z Gasilske ceste na postajo, je dal namreč zgraditi Domicelj, da bi imeli ljudje krajšo pot do njegove trgovine.Ograja je bila lesena, sedaj je ni več. Baba še stoji, samo ni več pokrita s streho. Namesto ograje so kovinske, rjaste, stare štange, tudi ob stopnicah. Služile naj bi kot varovalo in kot oprijemalo. Poleti so vroče, pozimi se pa rokavica tudi prilima, sploh če je malo vlažna.

Poštarji so res reveži. Čeprav se najbrž velikokrat zabavajo, ko berejo razglednice, ki jih je vedno manj zaradi interneta, pa imajo tudi probleme s pisavami. Jaz tega že ne znam prebrati.

Slovarček:

• tvrdka: podjetje
• tenda: it., platnena streha, ki varuje pred soncem

Viri:

• Gantar I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.

Dopolnjeno 24.1.2015
V zbirki Notranjskega muzeja, Postojna, smo našle enako raglednico, ki je bila poslana leto prej, 22. 4. 1907.

Kraj: Rakek
Datum: 1908
Avtor: neznan
Zbirka: Milan Škrabec
Skenirano: 8. 7. 2013
Oblika: razglednica