1920 Rakek – Orlice
Leta 1909 so se pojavili prvi ženski oddelki. Vendar je odbor Zveze telovadnih odsekov sprejel predlog kaplana Valentina Žabreta, naj naročijo vsem oddelkom, naj ženske ne telovadijo. S to odločitvijo so povzročili sebi in še posebej širjenju telesne kulture med zaostalo žensko mladino na podeželju veliko škodo. Sklep so utemeljevali s tem, da bi duhovniške prijatelje fantovske organizacije spravljali v zadrego.
Ja, ja, duh je močan, telo pa šibko. Zveza je za ta ukrep kriva tudi sama. Glasilo Mladost je prva tri leta silovito napadalo sokolsko telovadbo in društva in jim pripisovalo vse možne slabosti in napake. Liberalno časopisje je vračalo milo za drago. Najobčutljivejša tarča so bili duhovniki. V skoraj vseh prosvetnih društvih so bili vodilne osebe, vodili so tudi odseke. Kaplani so sodelovali tudi pri vodstvu dekliške telovadbe. Očitki so zadevali v črno, sicer zveza ne bi sprejela tako drastičnih in po drugi strani škodljivih ukrepov.
V letu 1913 je morala zveza reševati še vprašanje odsekov Marijinih družb. Med obema oblikama katoliškega organiziranja so nastale nejasnosti, saj so se vodstva Marijinih družb zavzemala za to, da uživa njihova organizacija prednost pri ustanavljanju in vzdrževanju (finančnem seveda).
Tega leta je na Vseslovenskem orlovskem zletu v Ljubljani nastopila le majhna skupina deklet, 20 članic odseka v Ljubljani. Ocenjevalec zleta se je kritično spraševal, zakaj ta nastop, ker orlovski program sploh ne pozna ženske telovadbe. In če bi jo že imeli, bi jo gojili zgolj zaradi higiene in ne za javne nastope.
Že pet let za tem glasilo poroča o skoraj 2000 članih in ravno toliko članicah. Žensko članstvo je bila velika novost, saj je Zeza Orlov žensko telovadbo in žensko včlanjevanje do tedaj odločno odklanjala.
Leta 1922 se je orlovstvo preuredilo. Ustanovili so Jugoslovansko orlovsko zvezo s sedežem v Ljubljani. Kar pa se članic tiče, so dobile svojo ločeno, samostojno podzvezo predvsem zato, ker je imel slovenski del gibanja do vprašanja ženske v organizaciji že staro in znano stališče. Članice so bile tudi v odsekih popolnoma ločene od članov. Ženska telovadbe je bila le obrobna stvar. Članice v kroju – temno modro krilo z mornarsko bluzo in moško orlovsko čepico – v javnosti niso smele hoditi niti same, niti v skupini s člani v krojih.
Članice in naraščajnice so imele v okviru orliške podzveze svoje posebne osnovne enote, dekliške krožke. Namenjeni so bili mlajšim. Odrasle ženske pa v Orlu niso imele več mesta, namenjena so jim bila ozka verska združenja.
Zakaj so pa potem rinile k Orlom, se sprašujem? Zaradi uniforme? Očitno se je bilo res najbolje in najbolj enostavno vpisati v Marijino družbo. Pa še svetinjico na modrem traku si dobila!
Viri:
- Stepišnik, D. Telovadba na Slovenskem, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974
Kraj: Rakek
Datum: 1920
Avtor: neznan
Zbirka: Volbenk Demšar
Skenirano: 17. 10. 2014
Oblika: fotografija
Res je sto let kar dolga doba, ampak vseeno je tole slišati nekam srednjeveško, mislim ta odnos do ženske telovadbe in žensk nasploh… pa vseeno presneto resnično. Na, zdaj se pa nekateri že ubadajo s pretirano feminizacijo vsega in vsakogar … Ali pa je to samo nov obraz problemov izpred stotih let? Stari problem v novi embalaži?