1941 Ljubljana – Prijateljici iz Velikih Blok
Glej, glej … na dnu Zinkine škatle sem izbrskal sliko dveh mičnih deklet z nerazumljivim posvetilom na hrbtni strani. Zinko sem moral kar malo bolj podrezati, da je razložila zgodbo o dveh prijateljicah iz Velikih Blok.
Italijani so že kmalu po prihodu začeli stikati po vaseh in iskati blago, vzeto iz vojašnice. Za vrnjeno orožje so ponujali celo nekaj denarja. Večinoma pa so iskali kokoši, jajca, maslo in druge priboljške. Vojaki so bili največ iz juga Italije, le njihov komisar, “capocentro”, je bil neki Hvala iz Velikega Otoka pri Postojni. Italijani pa ne bi bili to kar so, če ne bi pogledovali in stikali tudi za dekleti in trosili sladke besede. Leta 1941 je do jeseni življenje še nekako teklo po ustaljenih tirnicah. Ljudje so tudi še potovali v Ljubljano in druge kraje po opravkih. Nihče si ni predstavljal, kaj vse še prihaja.
Prijateljici, dvajsetletni Meri Primožič – Škajževa in Olga Bregar – Enžakova sta se odpravili v Ljubljano. S seboj sta v torbo skrbno spravili obleko namenjeno njunemu poglavitnemu namenu potovanja – slikanju, o čemer doma seveda niso smeli vedeti. V Ljubljani sta našli atelje in se napravili v prineseno športno obleko: pletena puloverja, športne hlače, planinske čevlje, nadeli pa sta si tudi priročni torbici in to tako, da sta poudarili dekliški postavi. Uredili sta si frizure in roke korajžno potisnili v žep. Gotovo ju je prevevala misel, bova imeli vsaj sliko za spomin …
V kakšni vlogi je bil Italijan, ki se je dokopal do njune slike ne vemo. Morda je bil vojak v Velikih Blokah in ju poznal, morda je delal v ateljeju … Vojna je bila še dolga in huda. Mladostne sanje so bile grobo prekinjene. Meri in Olga sta preživeli. Meri je do konca vojne in nato še celo življenje živela doma. Olga je konec vojne doživela v Trstu. Tu se je spoznala s pripadnikom angleških zasedbenih sil, se poročila z njim, odšla sta v Ameriko ter si tam ustvarila družino. Nikoli se ni vrnila domov.
Štiri mesece po koncu vojne pa je iz Italije prišla v Velike Bloke slika. Olge ni bilo več doma, sliko je dobila Meri in jo spravila pri prijateljici Zinki, da doma ne bi bilo sitnih vprašanj, posebej o nerazumljivem pisanju na zadnji strani:
Bella … mio quore … saluti e baci … prego scusa …
Slika je dokaz, da življenje nepredvidljivo. Izgradnja vojašnice v Velikih Blokah je bila vzrok, da se je v 40. letih njenega aktivnega delovanja dvajset domačink iz naše vasi poročilo z oficirji pa tudi z vojaki iz tujih krajev. Vendar nobena z Italijanom, kljub temu, da so bili v vasi dve leti in pol. Celo kontroverzni medvojni župnik Hren je pripomogel k temu, saj je hitro po prihodu Italijanov oznanil, da naj se dekleta stikov s tujci izogibajo. Če bi kateri padla na pamet poroka z Italijanom, pa naj nikar ne hodi k njemu, ker on tega ne bo opravil.
Za spomin na tisti čas je na dnu škatle pri Zinki ostala slika dveh mladih čednih deklet, prijateljic, ki se po vojni nista nikoli več videli, o vzroku in namenu pisanja iz Italije pa lahko le ugibamo.
Viri:
- Zinka Drobnič
- Danica Modic
- Jože Tekavec: Dnevi preizkušnje – spomini 1941 – 1945, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977
Kraj: Ljubljana
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 9. 1. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Skajžavo Meri sem dobro poznala, saj je bila doma v Mali gasi, dve hiši naprej od naše.Bila je zelo šaljiva in “vseh muh polna”. Kar radi smo jo imeli, saj smo se v njeni družbi vedno zabavali. Umrla je lani, v Domu ostarelih, stara 94 let.
Lojze, hvala za lep spomin na Skajžavo Meri!