1954 Rudolfovo – Prebivalci Rudolfovega

Rudolfovo je vasica v Vidovskih hribih, oddaljena od Svetega Vida dva kilometra. Naprej od Rudolfovega so še vasi Tavžlji, Lešnjaki, Ravne in Zahrib. Tu je konec notranjskega sveta. Pod strmim gozdom pod Zahribom teče reka Iška, na drugo stran pa je že Dolenjska.

Na Rudolfovem je bilo sedem hiš in 1942 leta še 48 prebivalcev, družine so bile sorazmerno velike. V vasi smo imeli tudi trgovino in gostilno pri Makovcu. Na velikih kmetijah so kar dobro shajali, na srednjih in malih pa je bilo le za preživetje. Naši starši so morali trdo delati, očetje so občasno hodili za zaslužkom v hrvaške gozdove. Moj oče in pa sosed sta bila veliko v Slavonski Požegi in Našicah, predvsem kot tesača, da sta zaslužila kakšen dinar. Delali so tudi suho robo in hodili z njo »na rajžo«. Vsak dinar je prišel prav. Živeli smo mirno, skromno in ker nismo poznali boljšega življenja, smo bili s tem zadovoljni.

Pa je prišla vojna. Italijani so zapirali v šolo in cerkev mlade može in fante iz cele vidovske okolice in jih od tam vodili na streljanje: po osem, devet, dvanajst skupaj. Po hišah so pobrali obleko in hrano, kokoši, pa tudi mačke ni bilo nobene več. Okrog Svetega Vida je bila napeljana bodeča žica, na poteh so bile rampe. Zakonski pari, kolikor jih je še bilo, so morali hoditi spat »v žico«, da ne bi ponoči odšli k partizanom. Pa to ni bilo dovolj. Ta čas, ko smo bili otroci sami s starim atom, so partizani delali racije. Vse so premetali in iskali orožje, ker niso našli nič, so pobrali še preostale obleke in hrano.

Nič nismo vedeli kdo je kdo, enkrat Italijani, pa domobranci preoblečeni v partizane, pa partizani preoblečeni v domobrance, živa groza, kaj smo otroci doživljali. Moške iz vasi je jemala noč. Vsak si je pomagal, kakor je vedel in znal.

Prišla je svoboda. Vas je bila dobesedno izropana. V vasi so ostali štirje moški. Moj ata, stari ata in dva soseda, ki sta bila stara krepko čez šestdeset let in sta se vrnila iz Teharjev.

Srečni smo bili, le da je bil mir, da smo brez skrbi zaspali, revščina pa nepopisna. Moj oče se je zaposlil pri gozdnem podjetju, nekaj zaslužil, najbolj pa je bilo važno, da je imel »ta težko živilsko karto« za nabavo hrane, dokler nismo doma kaj pridelali. Kako je bilo pa pri sosedih, si pa sedaj sploh ne znam predstavljati. Ženska na majhni kmetiji, pri hiši dva stara, dva majhna otroka in en še nerojen, pa še v šoli jim ni pripadala malica.

Takle je bil preostanek prebivalcev vasi Rudolfovega. Tukaj manjkajo še fantiči: Tone, Janez in France, pa sosed Korle, ki se je na Rudolfovo priženil, nekaj deklet, ki so bile že po šolah, in še pet otrok, ki so bili preveč zatopljeni v igro, da bi se prišli slikat.

Ob sliki se človek sprašuje, kje so moški iz te vasi. Moj oče je umrl dva meseca preden je nastala ta fotografija, sedemnajst pa jih je pobrala vojna. Enega od teh so ubili Italijani, eden je ostal v internaciji na Rabu, vse ostale pa so žene, matere, otroci zaman pričakovali, da se bodo še kdaj vrnili. Z leti je plahnelo vsako upanje, dokler ni prišel dan resnice. Ne bo jih več.

Kakorkoli, Rudolfovci smo živeli naprej, si med seboj pomagali in bili prijatelji Seveda smo živeli skromno, pa tudi lačni smo bili, pa me vendarle vežejo na domačo vas lepi spomini.

 Spredaj:

• Draga Zalar, por. Štritof,
• Pepca Rudolf,
• Karlina Rudolf, por. Klančar z dojenčkom Slavkom,
• Andrej Makovec, ki je živel pri Fari.

Zadaj:

• Francka Makovec,
• v naročju Romana Štritof,
• Alojz Klančar, na Rudolfovo se je priženil.

 Spredaj:

• oče Andrej Makovec,
• Jožef Tekavec, moj stari ata, ki je bil takrat star 94 let, pa se tudi slučajno ni hotel preobleči za slikanje, rekel je: ‘Naj vidi Makovcev Ivan, da sem v štali živino futral.’
• Desno od njega sem jaz, Ana Tekavec por. Ivančič.

Zadaj:

• Ivana Rudolf, Zorcava mama,
• moja mama Ana Tekavec,
• pred njo Ivanka Makovec, ki je tudi živela pri Fari,
• Neža Rudolf, (Povletova strina)
• Mihatova strina,
• Antonija Zalar – Gregorišovka,
• pred njo Fani Košir iz Dobca, ki je živela in pomagala teti pri Gregoriševih.

 Spredaj:

•  Pavla Rudolf por. Nared,
• Mima Rudolf por. Bavdek.

Zdaj:

• Marija Makovec por. Suhadolnik, iz Rakitne.