Preskoči na vsebino

1954 Rudolfovo – Prebivalci Rudolfovega

16. 03. 2015

150309556Fotografija je nastala septembra 1954, na željo Makovcevega Ivana, ki je takrat že živel v Argentini. Vaščani Rudolfovega smo se zato postavili pred Makovcevo hišo, kjer so videti lepo izrezljana vhodna vrata. Levo od vrat je videti okno, kjer so nekoč imeli Makovcevi  štacuno (trgovino). Fotografa nisem poznala, je bil pa vedno en in isti, ki ga je pripeljal s seboj Makovcev gospod, tako smo rekli župnik Andreju. Župnik Andrej je sklical vse vaščane Rudolfovega, ki so bili takrat na dosegu roke. Fotograf nas je postavil točno po njegovih pravilih, tako je dal mojega starega ata prav v sredino, kot glavnega Rudolfovca in mene zraven kot njegovo vnukinjo. Vse listke in slamice je pobral po tleh, da je bilo videti kar najbolj urejeno, tako kot je bil Ivan navajen. Ta slika je takoj drugi dan romala v Argentino.

Rudolfovo je vasica v Vidovskih hribih, oddaljena od Svetega Vida dva kilometra. Naprej od Rudolfovega so še vasi Tavžlji, Lešnjaki, Ravne in Zahrib. Tu je konec notranjskega sveta. Pod strmim gozdom pod Zahribom teče reka Iška, na drugo stran pa je že Dolenjska.

Na Rudolfovem je bilo sedem hiš in 1942 leta še 48 prebivalcev, družine so bile sorazmerno velike. V vasi smo imeli tudi trgovino in gostilno pri Makovcu. Na velikih kmetijah so kar dobro shajali, na srednjih in malih pa je bilo le za preživetje. Naši starši so morali trdo delati, očetje so občasno hodili za zaslužkom v hrvaške gozdove. Moj oče in pa sosed sta bila veliko v Slavonski Požegi in Našicah, predvsem kot tesača, da sta zaslužila kakšen dinar. Delali so tudi suho robo in hodili z njo »na rajžo«. Vsak dinar je prišel prav. Živeli smo mirno, skromno in ker nismo poznali boljšega življenja, smo bili s tem zadovoljni.

Pa je prišla vojna. Italijani so zapirali v šolo in cerkev mlade može in fante iz cele vidovske okolice in jih od tam vodili na streljanje: po osem, devet, dvanajst skupaj. Po hišah so pobrali obleko in hrano, kokoši, pa tudi mačke ni bilo nobene več. Okrog Svetega Vida je bila napeljana bodeča žica, na poteh so bile rampe. Zakonski pari, kolikor jih je še bilo, so morali hoditi spat »v žico«, da ne bi ponoči odšli k partizanom. Pa to ni bilo dovolj. Ta čas, ko smo bili otroci sami s starim atom, so partizani delali racije. Vse so premetali in iskali orožje, ker niso našli nič, so pobrali še preostale obleke in hrano.

Nič nismo vedeli kdo je kdo, enkrat Italijani, pa domobranci preoblečeni v partizane, pa partizani preoblečeni v domobrance, živa groza, kaj smo otroci doživljali. Moške iz vasi je jemala noč. Vsak si je pomagal, kakor je vedel in znal.

Prišla je svoboda. Vas je bila dobesedno izropana. V vasi so ostali štirje moški. Moj ata, stari ata in dva soseda, ki sta bila stara krepko čez šestdeset let in sta se vrnila iz Teharjev.

Srečni smo bili, le da je bil mir, da smo brez skrbi zaspali, revščina pa nepopisna. Moj oče se je zaposlil pri gozdnem podjetju, nekaj zaslužil, najbolj pa je bilo važno, da je imel »ta težko živilsko karto« za nabavo hrane, dokler nismo doma kaj pridelali. Kako je bilo pa pri sosedih, si pa sedaj sploh ne znam predstavljati. Ženska na majhni kmetiji, pri hiši dva stara, dva majhna otroka in en še nerojen, pa še v šoli jim ni pripadala malica.

Takle je bil preostanek prebivalcev vasi Rudolfovega. Tukaj manjkajo še fantiči: Tone, Janez in France, pa sosed Korle, ki se je na Rudolfovo priženil, nekaj deklet, ki so bile že po šolah, in še pet otrok, ki so bili preveč zatopljeni v igro, da bi se prišli slikat.

Ob sliki se človek sprašuje, kje so moški iz te vasi. Moj oče je umrl dva meseca preden je nastala ta fotografija, sedemnajst pa jih je pobrala vojna. Enega od teh so ubili Italijani, eden je ostal v internaciji na Rabu, vse ostale pa so žene, matere, otroci zaman pričakovali, da se bodo še kdaj vrnili. Z leti je plahnelo vsako upanje, dokler ni prišel dan resnice. Ne bo jih več.

Kakorkoli, Rudolfovci smo živeli naprej, si med seboj pomagali in bili prijatelji Seveda smo živeli skromno, pa tudi lačni smo bili, pa me vendarle vežejo na domačo vas lepi spomini.

150309556-001 Spredaj:

  • Draga Zalar, por. Štritof,
  • Pepca Rudolf,
  • Karlina Rudolf, por. Klančar z dojenčkom Slavkom,
  • Andrej Makovec, ki je živel pri Fari.

Zadaj:

  • Francka Makovec,
  • v naročju Romana Štritof,
  • Alojz Klančar, na Rudolfovo se je priženil.
150309556-002 Spredaj:

  • oče Andrej Makovec,
  • Jožef Tekavec, moj stari ata, ki je bil takrat star 94 let, pa se tudi slučajno ni hotel preobleči za slikanje, rekel je: ‘Naj vidi Makovcev Ivan, da sem v štali živino futral.’
  • Desno od njega sem jaz, Ana Tekavec por. Ivančič.

Zadaj:

  • Ivana Rudolf, Zorcava mama,
  • moja mama Ana Tekavec,
  • pred njo Ivanka Makovec, ki je tudi živela pri Fari,
  • Neža Rudolf, (Povletova strina)
  • Mihatova strina,
  • Antonija Zalar – Gregorišovka,
  • pred njo Fani Košir iz Dobca, ki je živela in pomagala teti pri Gregoriševih.
150309556-003 Spredaj:

  •  Pavla Rudolf por. Nared,
  • Mima Rudolf por. Bavdek.

Zdaj:

  • Marija Makovec por. Suhadolnik, iz Rakitne.
150309556z

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 9. 3. 2015
Oblika: fotografija

7 komentarjev leave one →
  1. 16. 03. 2015 08:52

    Kakšna pretresljiva zgodba vaške skupnosti. In še ena potrditev, da upanje umre zadnje – iz vojnega opustošenja so se dvignili in polnokrvno zaživeli vsemu hudemu navkljub. Hvala za ta prispevek, ki najprej prikliče solze, potem pa vzpodbudo – če so oni obstali, lahko vsak.

    Všeč mi je

  2. bredatursic permalink
    16. 03. 2015 08:55

    Zelo lep prispevek. Gospoda Makovca in njegovo sestro Ivanko sem poznala, saj sem hodila k verouku k Fari. Ivanka je bila hkrati tudi kuharica in imeli so živino – krave, v hlevu za župniščem. Gospod Andrej je po upokojitvi prišel za gospoda v Begunje. Jaz sem se priženila v Begunje nekaj let za tem, pa mi je rekel: “A si prišla za mano?” 🙂

    Všeč mi je

  3. martahren2112 permalink
    16. 03. 2015 17:13

    Hvala za vaše pričevanje o vaški solidarnosti. V Begunjah smo bili veseli gospoda Makovca, saj je bil kljub letom še zelo delaven.Marsikatera družina iz begunjske fare mu je hvaležna, da nam je pripravil rodovnike, ki segajo do 200 let nazaj. Tako smo lahko poiskali naše korenine, ki so pomembne za ohranitev narodne zavesti.

    Všeč mi je

  4. Tomaž permalink
    17. 03. 2015 19:22

    Teta, hvala za objavo slike. Zame je nova. Še posebej sem vesel, da lahko vidim svojega prastarega očeta še na kakšni sliki razen tiste ene, ki jo imamo doma.

    Všeč mi je

  5. Anajedrt permalink
    20. 03. 2015 14:17

    Najlepša hvala za komentarje in vzpodbudo, Ana

    Všeč mi je

  6. Anonimnež permalink
    1. 09. 2020 08:48

    podatek o nastanku fotografije ne drži.Mama me drži v naročju,rojen sem bil leta 1955
    Slavko

    Všeč mi je

  7. Anonimnež permalink
    22. 05. 2024 11:17

    Tudi podatek, da je bilo Povletovi strini ime Neža je napačen. Ime ji je bilo Marija. Neža je bilo ime njeni hčeri, ki pa žal ni mogla več biti na tej sliki, saj ni preživela vojne.

    Liked by 1 person

Dodajte komentar