1958 Cerknica – Pred Prahovo hišo

 Pa mi je ponovno, kot že vsaj dvajsetkrat prej, povedala naslednjo tragično zgodbo, povezano s prizoriščem na tej sliki:

Naša Slava in Potočnikova Ivana sta gnali past točno na tisti dan, ko je Cerknica gorela. Nedelja je bila. Potem se jima je pa čudno zdelo, kaj se tako kadi. Sta na hojo splezali in videli Cerknico v ognju. Tisti dan je imela naša krava telička doma. Zato je silila s paše domov in Slava ji ni mogla ubraniti. Ko je prišla od Potočnika, to je tista ulica, ki vodi od Prahove hiše navzgor, je na cesti ležal Enžlinov Jakob (Urbasov iz Dolenje vasi). Kar zrešetali so ga. Za njim tekel pa Rožentov z Male gase. Ko je videl, da je Jakob padel, je nazaj k nam pribežal. Mi smo v tisti gasi čepeli v zavetju (severna stran Sv Roka, leva stran slike).

Ko je krava zagledala ranjenca na cesti, je skočila čez precej visok plot pri Prahovi hiši in sama prišla domov v štalco.

Jakob je umiral in prosil vode. Justina Zgoncova mu jo je prinesla, čeprav so iz Rancerebri streljali tudi na njo. Takoj, ko je vodo popil, je umrl.

Kaj vse smo prestali, kaj vse doživeli!

Zvočni posnetek pripovedi Marije Vičič:

Na tem mestu, severno od Svetega Roka v Cerknici, kjer so pred 60 leti okoliški prebivalci napajali živino v koritu, je zdaj asfaltno križišče petih ulic in tudi Prahove hiše od okoli leta 2000 ni več.

 Pred vrati domačije stoji Prahova Marija (Mima) in zvedavo opazuje fotografiranje.

Ko so okoli leta 2000 Prahovo hišo podirali, mi ni dalo miru, da ne bi šla med ruševine poklonit se stoletnim zidovom in se spraševala o njihovi preteklosti. Na tleh, med ruševinami je ležala slika – portret Prahove Mime. Na okenskem okviru sredi zidovja pa je stal star večji frakelj, z že čisto nerazpoznavnimi suhimi zelišči. Žganje je že kdaj izhlapelo. Tako kot življenje v stari hiši. Oboje zdaj hranim doma, v spomin na sosedovo Prahovo hišo. Le še stoletna lipa, ki je novi lastniki niso podrli, priča o nekem drugem času naše soseske.