Skip to content

1957 Begunje – Kmetijska šola (1)

20. 04. 2015

141214848Po drugi svetovni vojni je bilo za kmečke otroke malo možnosti, da bi se vpisali na srednjo šolo. Internati so bili dragi, prometne povezave so bile slabe. Na Menišiji, pa tudi v drugih delih cerkniške občine, ni bilo dovolj učnih in delovnih mest. Tedanja oblast je želela, da bi kmečki sinovi prevzemali kmetije, obdelovali zemljo ter gospodarili po modernejših priporočilih in nasvetih. Želeli so, da bi se kmetje združevali v zadruge.

Da bi mladim fantom omogočili vsaj nekaj izobrazbe, so na Osnovni šoli v Begunjah pri Cerknici organizirali kmetijsko šolo. Prvi letnik so obiskovali v šolskem letu 1955/56. Program pouka je bilo nadaljevanje splošne izobrazbe, posebej pa še živinoreja in agronomija. Splošne predmete sta učila Milan Otrin, ki je bil tedaj ravnatelj na šoli, in njegova žena Helena Otrin. Živinorejo je predaval živinozdravnik – veterinar Zupan, ki je stanoval na Rakeku. Agronomijo je poučeval ing. agronomije Rozman, ki je prav tako stanoval na Rakeku. Pouk je potekal v popoldanskih urah v zimskih mesecih, ko na kmetiji ni bilo veliko dela.

V Kmetijsko šolo so bili vpisani fantje, ki so bili rojeni leta 1937, 1938 in 1939

K pouku so sodile tudi strokovne ekskurzije v razne kmetijske šole, državna kmetijska posestva, na izbrane vzorne kmetije. Tako so obiskali Kmetijsko šolo Grm pri Novem mestu, kmetijsko posestvo in vzorno kmetijo v Loški dolini. Vsem je najbolj ostala v spominu dvodnevna ekskurzija z avtobusom v Pekre pri Mariboru. Spotoma so se ustavili na kmetijskem posestvu pri gradu v Ponovičah pri Litiji. Tone Hren se spominja, da so tam redili krave, sive pasme. Najlepša in najboljša krava je dajala 7000 litrov mleka letno. Tonetu so se kar oči zasvetile, ko se je spomnil tiste lepe sivke v Ponovičah. Pot so nadaljevali do Kmetijskega posestva v Šentjurju pri Celju in nato v Maribor. Prespali so v hotelu. Tone Meden je povedal, da jih je želel učitelj Otrin naučiti ne le, kako se kmetuje, ampak tudi lepega vedenja in pravilnega obnašanja v “boljši družbi”. Ko so se drugi dan vračali, so se ustavili v Ljubljani “Pri Slamiču” (Slamič je bila znana restavracija na Gosposvetski cesti, blizu današnjega hotela Lev) in so večerjali na terasi.

Gornja slika je nastala spomladi 1957 na ogledu posestva v Loški dolini. Poleg učencev Kmetijske šole so na sliki tudi direktor in sodelavci na posestvu. Nobeden od treh sogovornikov se ni mogel natančno spomniti, kje je bilo to posestvo. V Loško dolino se se peljali s kolesi.
141214848-001

  • Stojijo z leve: živinozdravnik Zupan, veterinar s posestva, Alojz Debevec – Žogarjev iz Bezuljaka.
  • Čepi Stane Debevec – Gornji Kotov iz Bezuljaka.
141214848-002

  • Stojijo z leve: Alojz Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka; neprepoznani sodelavec kmetijskega posestva; Anton Turšič – Šinčov iz Bezuljaka; direktor kmetijskega posestva, ne vemo imena.
  • Čepita z leve: Tone Meden – Tonkov iz Bezuljaka in Tone Hren – Mivč iz Bezuljaka.

Viri:

  • Tone Meden – Tonkov, Bezuljak
  • Tone Hren – Mivč, Bezuljak
  • Tone Kranjc, Mihovčkov iz Topola, sedaj Ljubljana

Kraj: Begunje (šola), Loška dolina (slika z ekskurzije)
Datum: maj 1957
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 14. 12. 2014
Oblika: negativ 6×6

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 20. 04. 2015 08:00

    Sodeč po stavbi v ozadju bi lahko fotografija nastala pred pristavo gradu Snežnik.

  2. martahren2112 permalink
    20. 04. 2015 09:19

    Hvala, Milena! Upala sem, da bo kdo iz Loške doline prepoznal stavbo. Ali je to Koča vas? V petek sem govorila z gospodom iz Šmarate, ki mi je povedal, da so bili po vojni tam hlevi.

  3. 20. 04. 2015 20:27

    Ne, po mojem to nikakor ni Koča vas, pač pa stavba poleg gradu Snežnik, pristava, vsaj po oknih in fasadi sodeč. V Koča vasi, kjer ni takih oken, je bil po preselitvi invalidskega doma res sedež kmetijske zadruge ( okoli leta 1958 in naprej), v bližini pa pozneje perutninska farma. Nekaj se mi sanja, da je bilo tudi pri gradu Snežnik nekaj časa kmetijsko posestvo, a bi morala koga povprašati. Spominjam pa se prigode, ko je nek povojni “kmetijski strokovnjak” ukazal posekati grajski drevored, a ga je dobesedno s puško v roki ubranil eden od uslužbencev… nadaljevanje sledi, ko osvežim in preverim podatke… 🙂

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: