1925 Ljubljana – Antonija Milavec, rojena Primšar

Stara mama mi je rešila življenje, ko sem imela štiri leta. Takrat so v vrečkah po deset dek prodajali trde bonbone v obliki lešnikov. Napolnjeni so bili s tekočino, ki je dejansko imela okus po lešnikih. Sedaj jih zopet prodajajo. In jaz sem lizala ta bonbon in ker že takrat nisem mogla biti nikoli tiho, mi je ušel v sapnik. Ne spomnim se občutkov, niti tega, kako je stara mama ugotovila, da se dušim. Spomnim pa se, da me je pograbila za obe nogi, obrnila na glavo in udarila po hrbtu. Bonbon je odletel pod gredenco, jaz pa sem šla na divan celiti bojne in srčne rane. Še danes sem ji hvaležna.

Leto za tem me je naučila, da ostri predmeti niso za otroke. Zahtevala, ne želela, sem nož, ker sem morala nujno obeliti palico. Ni mi ga hotela dati in to razložila s tem, da se bom urezala. Odločno sem trdila, da se ne bom. Ker sem trmo podedovala po njenem možu in ker pametnejši odneha, mi je dala najbolj topega. Zaradi trdnega prepričanja, da se ne bom urezala, imam obronek še danes.

Stara mama me je naučila piti kofe. Vsako popoldne je skuhala pravo kavo, ki ji je dodala malo proje. Kofe je bilo drago in je bilo namenjeno gostom. Domači smo pili mešanico prave kave in proje. Mičkn kanec mi je nalila v emajliran modri lonček, ki ga še hranim, in ne drži več kot en deci. Da je bil poln, je dolila mleka. Na krožniček kavne skodelice je dala nekaj politank in sva imeli žur. Med tem sva se pogovarjali o življenjsko pomembnih rečeh.

Stara mama me je naučila pravilne prehrane. Bila je sezona fig, ki jih imam še vedno zelo rada. Pojedla sem jih skoraj pol kile in sem bila seveda žejna. Želela sem piti vodo. Rekla je ne, ker mi bo slabo ali pa bom dobila drisko. Kar sem že rekla o trmi, je zdržalo tudi v tem primeru. Napila sem se vode in ostanek dneva preživela na stranišču.

Stara mama me je naučila pravil oblačenja. V maju sva hodili k šmarnicam. Nekega dne sem se tako lepo oblekla. Seveda po mojem mnenju. Bila sem v beli bluzi, modrem plisiranem krilu, rdečih dokolenkah in v črnih lakastih čeveljcih z jermenčkom čez nart. Ko sem se vsa ponosna prikazala pri njej, mi je rekla: »Si oblečena, kot bi te veter skupaj znesel.«

Stara mama me je naučila dvomiti. Čeprav rojena v predprejšnjem stoletju – devetnajstem in vzgojena krščansko, torej v času, ko je bilo bogokletno le pomisliti, da Boga ni, mi je večkrat dejala, da ko bo umrla, bo prišla nazaj povedat, če Bog je. Ni je bilo.

Stara mama, pogrešam te. Zelo.

Ob nekem rojstnem dnevu mi je teta Mara prinesla uhane, ki jih ima na tej fotografiji stara mama, in rekla, da se dedujejo po ženski liniji in ker sama nima vnukinje, jih da meni. Včasih jih še nosim, ne velikokrat, ker se mi jih zdi škoda.

V Ljubljani na Miklošičevi je imel fotoatelje Julius Müller (1846 – 1902). V istem ateljeju je delo nadaljeval Fran Grabietz (1881 – 1932), fotograf poljskega rodu. V digitalni knjižnici najdemo njegove fotografije pod priimkom Grabajc.