1924 Bezuljak – Novi zvonovi
Fotografija prikazuje nove bezovske zvonove, za njimi pa so njihovi botri in botre v pričakovanju slovesnega blagoslova.
V Bezuljaku so pred drugo svetovno vojno dekleta in fantje pogosto prepevali staro ljudsko pesem Zvonikarjeva:
Ko dan se zaznava, Danica priplava,
se sliši zvonjenje čez hribe, čez plan.
Zvonovi zvonite, na delo budite,
ker naše življenje le kratek je dan!
Kdor hoče živeti in srečo imeti,
naj dela veselo pa moli naj vmes.
Zvonovi zvonite, k molitvi vabite,
ker prazno je delo brez žegna z nebes.
Podružnična cerkev Marije Vnebovzete v Bezuljaku ima že dolgo 3 zvonove – najmanj pa od leta 1743. To je redkost pri podružnicah. Leta 1907 in 1909 so Bezovci dali mali in veliki zvon (bil je počen) preliti. Med prvo svetovno vojno, leta 1917, je avstro-ogrska vojska cerkvi vzela srednji in veliki zvon. V zvoniku je ostal le mali zvon, ki običajno naznanja smrt v vasi.Proti koncu leta 1923 so vaščani pri Strojni livarni in zvonarni Samasa v Ljubljani naročili izdelavo novih zvonov: velikega, srednjega in prelitje starega, malega zvona. Dotedanji mali zvon za vaščane ni lepo pel – ni imel lepega zvena. Nove bronaste zvonove so v Bezuljaku 25. maja 1924 po blagoslovu dvignili v zvonik.
Novi zvonovi so uglašeni na tri tone: mali zvon – ton C, veliki zvon – ton Fis, srednji zvon – ton A. Trozvok C – Fis- A lepo zveni.
Zvonovi imajo napise:
Veliki zvon: O, Marija, prosi za nas!
Srednji zvon: Vojske, kuge, reši nas!
Mali zvon: Ob hudi uri varuj nas!
Napise je sestavil čevljar in mežnar Janez Popek. Najbolj sta si za nove zvonove prizadevala mežnar Janez Popek in cerkveni ključar Anton Hren – Mivč, Bezuljak 2. Nabirala sta denar pri vaščanih Bezuljaka, po vaseh na Menišiji in pri izseljencih v ZDA. V zahvalo za darove še dan današnji zazvoni navček vedno, ko v vas pride obvestilo o smrti rojaka kjerkoli po svetu. Del denarja so dobili za posekan les v cerkveno-soseskinem gozdu, tesane trame in deske. Račun za nove zvonove je bil 94.000 dinarjev. To je bil tedaj velik denar – za primerjavo: kilogram bele moke je bil 4 dinarje.
Na fotografiji so lepo okrašeni novi zvonovi in njihovi botri in botre, ki čakajo na slovesen blagoslov. Botri imajo na prsih pripete šopke. Kot pri krstu otrok imajo botrice v rokah okrašene sveče. Botrstvo je pripadlo gospodarjem in njihovim ženam, ki so za zvonove največ darovali.
Zvonove je blagoslovil cerkniški dekan Jožef Juvanec ob asistenci Mateja Ježka, župnika v Begunjah in upokojenega duhovnika Jožefa Laznika iz Ljubljane. Duhovnik Laznik je bil stric žene gostilničarja Janka Medena iz Begunj.
Ko so nove zvonove dvignili in namestili v zvonik, je bil njihov glas vaščanom takoj všeč. Še danes lepo pojejo.
Najlepše je z njimi zvonil mežnarjev sin Anton Popek – Šuštarjev, ki je kot mežnar nasledil svojega očeta leta 1932. Med drugo svetovno vojno, ko je bil Anton Popek v italijanskem zaporu in internaciji, so Bezovci komaj čakali, da se je vrnil in so zvonovi spet lepo zapeli.
Ko je ob sobotah in pred prazniki popoldne zvonilo delopust, smo Bezovci slišali, da zvonovi pojejo: »Kompavo brat’, kompavo brat’, jutri bo nedelja!« Bajtarske ženske so v pomladanskem času, ko je zmanjkalo ozimnice za prašiče, nabirale kompavo, jo doma poparile s kropom ali skuhale v svinjskem kotlu in jo sesekljale s sekalom.



Slovarček:
- kompava: bodeča neža
- delopust: čas ob sobotah in dnevih pred praznikom, ki ga je naznanilo slovesno zvonjenje – pritrkavanje in je pomenilo konec težjega fizičnega dela na polju
Prispevek je napisala: Marija Hren.
Kraj: Bezuljak
Datum: 25. maj 1924
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 13. 4. 2014
Oblika: kopija fotografije
Krasen prispevek.
Ganljiva navada, da v Bezuljaku zvoni tudi umrlim rojakom po svetu. Zna kdo tudi pritrkovati? Prednik Mercinovih učiteljev iz Starega trga, Ivan Mercina iz Goč na Primorskem je v začetku prejšnjega stoletja napisal knjigo Slovenski pritrkovalec, ki je edinstven priročnik za to glasbeno zvrst.
Tudi v Loški dolini so ljudje zložili verze, pogosto šaljive, ki so se ujemali z ritmom in melodijo zvonov v posamezni vasi. V Ložu – ampak ne vem na pamet ob katerih priložnostih – je zvonilo: “Čar-nu vi-nu pr Špe- li – nu, čar – nu vi- nu pr Špe- li – nu!” Na Knežji Njivi, kjer so bili znani pintarji – izdelovalci leseni posod – pa: “Dr-gel, dr-gel duo-ga, Knie-ža ni-va buo-ga!” In tako naprej… Na Poljanah pa so zvonili s košem, ker jim je oblast med prvo svetovno vojno odpeljala zvon – tako so Poljance dražili Ložanje…