Skip to content

1942 Iga vas – O dnevniku iz taborišča in drugih zapisovanjih

9. 05. 2015

IMG_0141 Documentario Campo di Arbe piše na oguljeni knjigi s številko 33 v gornjem levem kotu. Kaj so zapisovali vanjo taboriščni uradniki?

Eden od vaščanov Iga vasi, ki so bili leta 1942 internirani na Rabu in je doma pustil ženo z majhnimi otroki, je bil v taborišču na otoku do razpada Italije, nato je prišel v roke Nemcev, ki so ga odpeljali v drugo taborišče. V času internacije je pisal dnevnik, ki ga je ob koncu vojne prinesel domov in ga še hranijo njegovi potomci.

O njegovem dnevniku sem nameravala pisati ob tej sliki, a se je namera spreobrnila v razmišljanje, čemu po vseh teh letih sploh pisati o Rabu in drugih strahotah, ki jih je preživel naš narod. Kljub jasni odločenosti, da to naredim po najboljših močeh, ne glede na to, ali je še komu mar ali ne, sem se ponovno vprašala zakaj.

Verjamem modrecem, ki trdijo, da tisti, ki se ne spominja preteklosti, nima prihodnosti. Tako verjamejo tudi drugi – najbrž imamo zato grmade zgodovinskih knjig, zato arhive, muzeje, spomenike in še kaj. Domišljam si, da so neznatne drobtinice, ki jih zapisujem, moj prispevek k temu spominjanju in torej prihodnosti. Pisana beseda je malce bolj trpežna kot zgolj izgovorjena in lahko počaka na morebitnega bralca, ki bo gradil svojo prihodnost na spominjanju preteklosti, čeprav bo resnico pisca morda razumel povsem po svoje. Tudi interniranec iz Iga vasi je zapisoval v dnevnik, da se ne bi pozabilo. Tudi Italijani so zapisovali v svoj Documentario Campo di Arbe na sliki, da se ne bi pozabilo.

Kakor so mi sveti slovenski jezik in njegova narečja, starodavni obredi prednikov, njihove šege in navade, zgodbe, verovanja in vrednote, način življenja, polno garanja in odrekanj, njihova romanja, krsti, birme, poroke in druge življenjske prelomnice, ki so jih praznovali, njihova hrana, ki je ne maramo več, pozabljene noše ter vse njihovo prizadevanje in ustvarjanje – tako mi je enako sveto tudi vse trpljenje, preizkušnje in ponižanja, skozi katera so morali iti.

Zato sledim srcu, ki mi narekuje zapisovati te zgodbe in negovati pripadnost družini, narodu in planetu po svojih močeh, ne glede na to ali bo zapis kdaj našel bralca ali ne.

IMG_0142Documentazione fotografica del campo concentramente per internati civili di Arbe eseguita nella seconda meta’ del mesi di Febraio 1943 XXI’

 
Naslovnica Fotografske dokumentacije koncentracijskega taborišča za civilne internirance na Rabu, ki je bila posneta v drugi polovici meseca februarja 1943.

Kraj: Rab
Datum: druga polovica meseca februarja 1943
Avtor: neznan, italijanski vojaški fotograf
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije
Skenirano: 1. 7. 2014
Oblika: dokument

Advertisements
6 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    9. 05. 2015 19:43

    Zgodovina je težko breme in za nazaj ni mogoče ničesar popraviti. Lahko si le prizadevamo, vsi in po svojih najboljših močeh, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo. Vaše pisanje razumem kot napor v tej smeri. Dobro napisano.

  2. 10. 05. 2015 08:01

    Najlepša hvala, zelo cenim vaše razumevanje in podporo. Menim namreč, da to strašno poglavje naše zgodovine lahko pustimo za sabo, ne da bi nas še naprej razdvajalo le tako, da ga res temeljito spoznamo z vseh strani, sprejmemo natanko takšnega kot je z vso kruto resničnostjo in si ne dovolimo, da bi ga kdorkoli še uporabljal za manipuliranje z nami. Celotna resnica pa še naprej ostaja sestavljena iz malih resnic posameznikov in tudi to je treba sprejeti, ne moremo si vsiljevati le enega videnja. Pa presrečni smo lahko, da je minilo.

  3. Marija (Maša) permalink
    10. 05. 2015 18:13

    V včerajšnji Delovi sobotni prilogi sem brala zapis novinarja, rojenega leta 1988, ki je spraševal svoje kolege, kaj mislijo o spravi in 2. svetovni vojni. Velika večina se za to ne zanima in jim ne pomeni nič. Ne vem, kaj to pomeni za prihodnost, ampak jaz in mnogo mojih znancev z zanimanjem prebiramo in poslušamo pričevanja o dogodkih iz preteklosti. Vsak pove nekaj, mnogi gledajo na iste dogodke zelo različno, jaz pa poskušam ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo. Za nazaj res ne moremo ničesar spremeniti, lahko pa poskušamo razumeti krute čase in sočustvovati s tistimi, ki so trpeli, ne glede na to, kdo je trpel in kdo je trpljenje povzročil. Škoda pa bi bilo, če bi kljub vsemu trpljenju naših prednikov pozabili na svoj jezik in svoj rod. Mnogo mladih ne bere več in bolj cenijo angleščino kot slovenščino. Tudi zato so vaši zapisi pomembni in zagotovo imajo tudi bralce.

  4. 10. 05. 2015 19:12

    Res sem vesela, da tudi vam ni vseeno. Pred brezbrižnostjo mladih do lastne zgodovine in identitete smo bolj ali manj nemočni, tako jaz čutim… Smo pa tudi na nek način soodgovorni, saj smo jih mi, naša generacija, vzgajali ali ne, jim kazali pravo ali nikakršno pot. So se zaradi naših nasprotij, zdrah in zablod obrnili stran? Gotovo je bilo in je tudi še veliko drugih vplivov. Le upamo lahko, da vendarle ne bodo kar tako vrgli čez ramo našega čudovitega jezika in še naprej kot (moderni) Slovenci bogatili sta svet svojim delom in obstojem…

  5. Anajedrt permalink
    11. 05. 2015 20:08

    Nič čudnega ni, da mladim naša polpretekla zgodovina ni prav nič mar. Petdeset let se je prikazovala samo ena resnica. V šoli smo peli in recitirali revolucionarne pesmi, s zanosom gradili socializem, propaganda v to smer je bila na višku. Druga resnica, ki je bila verjetno še bolj kruta od prve pa je bila zamolčana. Solze in črne rute so bile prepovedane. Mladi smo boli zmedeni, kaj je prav in kaj ni. Tok dogajanj nas je potegnil za sabo. Tako smo vzgajali naše otroke in oni svoje otroke in zdaj je to, kar je. Morda se pa le da še kaj popravit. Ne vem, kaj si bo kdo mislil, ampak jaz sem zato, da privre čista resnica na dan.

  6. Marija (Maša) permalink
    11. 05. 2015 22:18

    »Resnica nas bo osvobodila« Ne vem več, od kod je ta rek. Tudi jaz si želim izvedeti resnico. Ko pa sem že prepričana, da mi je vse jasno, spet izvem kaj, kar me zmede. Pa še to je, da krivci vedno vztrajajo, da so nedolžni, čeprav verjetno nekateri izmed njih le ne morejo mirno spati. Mene je vedno najbolj bolelo to, da si ljudje niso upali žalovati in izjokati bolečine.
    Svoja otroka sem vedno učila, naj mislita s svojo glavo in jima povedala vso resnico, kot jo poznam. Ena razmišlja in raziskuje naprej, drugega pa te stvari sploh ne zanimajo. Tako pač je.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: