1947 Bezuljak – Kuharski tečaj

V Bezuljaku je bilo več tečajev, večinoma so potekali pri Meri. Gospa Marija Švigelj – Žnidarjeva Mera je imela prijazno hiško v veliki ogradi med “ta gorajnimi ulcami” in “ta dolajnimi ulcami” v Gornjem koncu Bezuljaka. (Bezuljak je imenitna vas, saj ima kar dvoje ulic.) Živela je sama in se je lahko prilagodila tečajnicam, ki so se vrtile v njeni kuhinji. Kjer je veliko žensk skupaj, se tudi marsikaj zve. Tako je tudi Meri čas hitreje minil.

Kot zanimivost naj omenim, da gospe Marije Švigelj ni nihče ogovarjal z gospo, niti je nismo vikali, kakor je bilo takrat v navadi za starejše ženske. Verjetno je bilo tikanje izraz manjvrednosti neporočene ženske. Kasneje so jo mlajši od mene klicali teta Mera.

Tečajnice na fotografiji so bezovska dekleta, rojena večinoma v letih 1920 – 23. Izjema sta bili Ivana Žnidaršič in Marija Meden, ki sta bili skoraj 10 let mlajši. Ivano so vključile v tečaj, ker je bila Merina nečakinja in ker je bila mama že mrtva. Ivana pa je prosila še za Tonkovo Maro, ker sta bili dobri prijateljici. Fotografirale so se na Merinem vrtu, za dekleti je sadno drevje, predvsem je imela Mera veliko sliv. Zadaj desno se vidi stara Ulčarjeva hiša in štala.

Tečaje so vodile izšolane kuharice, ki so imele končano gospodinjsko šolo ali so gospodinjile pri imenitnih družinah v Ljubljani. Tečajnice na fotografiji, ki je bila posneta leta 1947, je vodila gospa Nežka Matičič – Kešlanova Nežka iz Bezuljaka. Teta Nežka je naredila Gospodinjsko šolo v Št. Pavlu na Koroškem. 25 let je bila glavna kuharica pri baronu na Dunaju, pripravljali so hrano tudi za 60 gostov na dan. Kasneje je bila nekaj let gospodinja pri družini Grafenauer v Ljubljani. Pesnik Niko Grafenauer je bil med vojno in po vojni kot mlad fantin pri Kešlanovih v Bezuljaku na počitnicah, ker so v Ljubljani težko dobili hrano. Sonja Vrbec, roj Grafenauer, naša učiteljica slovenščine v Cerknici, se je rada spominjala tete Nežke in mi je včasih oddala kakšen priboljšek zanjo, ko je v pokoju živela v Bezuljaku.

Kešlanova Nežka je znala dobro kuhati in peči odlične sladice. Moj brat Slavko Hren se spomni, da so se ob koncu tretjega razreda (1950) zahvalili učiteljici Otrinovi s krasno torto, ki jo je naredila teta Nežka. Gospa je stanovala v Begunjah pri Jožetovih, ki so bili njeni sorodniki. Slavko je šel s sošolci po torto, ker je teto Nežko poznal. Verjetno se je njemu takrat zdela še lepša, saj je bila torta v tistih hudih časih res strašno imenitna stvar.

• Zadaj: Frančiška Turšič – Kocjanova Fana, Ivana Švigelj – Kešlanova, Ana Škrlj – Dolnja Popkova Ančka.
• Spredaj : Ana Turšič – Kocjanova, Marija Turšič – Kotovčkova Mima.

• Zadaj: Marija Zalar- Rutarjeva Mima, Ivana Žnidaršič – Žnidarjeva, Marija Meden – Tonkova Mara.
• Spredaj: Nežka Matičič – Kešlanova, vodja tečaja, Marija Švigelj – Francetova Mima, Marija Turšič – Ulčarjeva Mima.

Marija Švigelj – Francetova Mima je bila izučena mojškra. Za šiviljo se je izučila pri Rubčih v Novmu Jorku, v Begunjah seveda in ne v Ameriki. Ker je bila odlična šivilja, je tečajnice naučila krojiti in šivati spodnje perilo, predpasnike in obleke. V trgovinah še ni bilo mogoče kupiti nedrčkov, spodnjih hlač, kombinež, moških gat. Kar oglejte si, kako lepe predpasnike imajo, vsaka drugačen kroj. Predpasnike z naramnicami uporabljajo gospodinje pri kuhanju in peki, da zaščitijo obleko, zato so tudi večji. Predpasnik brez naramnic, ki se pripne na prsih, je namenjen strežbi pri mizi. Tečajnice so delale v dveh skupinah izmenoma, en dan so ene šivale in druge kuhale in obratno.