1925 Pudob – Ludvik Ožbolt, trgovec in gostilničar

 To je Ludvik Ožbolt iz Pudoba, eden od enajstih otrok Ivana Ožbolta od Kranjcev, ki se je naselil v Babnem Polju, ko je bil odpuščen iz vojske, v kateri je doživel med drugim tudi avstro-ogrsko aneksijo Bosne in Hercegovine … Ludvik je bil med mlajšimi, če ne celo najmlajši od njegovih otrok, rojen 1891. Tudi on je bil med prvo svetovno vojno vojak, pravzaprav menda častnik, bil pa je tudi nadarjen za trgovino in posle.

Imel je ravno dovolj veliko vsoto denarja, da je po koncu vojne nekje poceni kupil vagon koruze, jo prepeljal na Rakek in s precejšnjim dobičkom prodal daleč naokoli – vozili so jo celo na Milanov Vrh, kjer so jo za okrepčilo dajali konjem, ki so vlačili in vozili les. Tako si je ustvaril prvi kapital za poznejše uspešno trgovanje, gostilno z mesarijo in pekarno, ki je poslovala še po drugi vojni, potem pa počasi zamrla.

Danes nanjo spominja propadajoča, a na svoj način še vedno lepa nizka hiša z železnimi križi v oknih in umetelno izdelanim odtokom vode iz žleba na strehi … Njeni zidovi še vedno šepetajo pivske in ljubezenske zgodbe, se spominjajo prešernih veselic, kjer so se na koncu včasih fantje zgarbali ali pa tudi ne, vedno pa najprej vriskali, peli in plesali, se nerodno spogledovali ali korajžno in očitno dvorili dekletom, jim kupovali papirnate srčke, da bi jim priborili čast kraljice večera, plačevali “zapor” za svoje nasprotnike, tekmece in zoprneže ali pa lovili srečo na oštevilčenih papirčkih … Marsikak dinar se je preseli v gostilničarjev žep, naslednjega dne pa je veter raznašal odtrgane pankelce, ki so prej krasili smrekove ali bukove veje na ograji plesišča in dvigoval prah po cesti skozi Pudob, medtem ko so se vrbe v utrujeni tišini sklanjale nad sparjeno vodo poletnega Obrha … Aj, kako romantično je bilo nekoč pri Ožboltu …

O času in kraju nastanka fotografije ne vemo ničesar, le ugibamo lahko. Glede na to, da je Ludvik Ožbolt oblečen precej gosposko, lahko domnevamo, da je posnetek nastal potem, ko je bil že uveljavljen trgovec. Čedni gospod z diskretno elegantno ovratnico ima pred sabo na nizki omarici razgrnjeno nekaj, kar bi bila lahko fotografija neke osebe. Se je fotografiral zato, da bi sliko poslal kašni ženski ali morda dekletu, ki ga je osvajal? Sorodnikom? V poslovne namene? Je fotografijo namenil zaročenki in poznejši ženi, hčeri premožnega trgovca Vilarja iz Starega trga, s katero je imel dva otroka, a mu je kmalu potem umrla? Evo, ničesar ne vemo. Zato pa ima domišljija prosto pot. Znano je le še to, da se je ovdoveli mož s slike še enkrat poročil, imel še tretjega otroka in umrl okoli leta 1957.Toda babnopoljski nečak Franc istega priimka je o svojem uspešnem stricu velikokrat govoril. Tudi – ali predvsem – zato, ker je njegova gospodinja Pepa znala skuhati najboljše vampe pod soncem … In ko se je z otroki ustavil v njegovi gostilni, z Babnega Polja gredoč po seno na pudobske njive, ki jih je žena podedovala po stari materi, aleksandrinki Čički, se je naraščaju zdelo, da je prišel v nebesa ali vsaj v neki drugi svet: tu je bil visok in bujen krompir, bohoten fižol, šelestela je koruza in zorelo slastno sadje; tu je bilo za en kožuh topleje, če že ne kar vroče in še vrane so bile drugačne kot doma – ne črne ali sive, ampak bele … Če niso bile samo srake ali kakšni obvodni ptiči …

V stričevi mesnici pa sta takrat sekala Vampljeva dva, mož in žena; žena enako zanesljivo in dobro kot mož. Nobena druga ni obvladala česa podobnega … Tudi mene je mama včasih poslala tja ob nedeljah dopoldne po pu kile ze župo. Z očetovin kolesom sem se pod štango peljala v Viševek in po stezi čez brv in njive na Ožboltov vrt, se potem prerivala v mesnici, dokler nisem prišla na vrsto, vtaknila meso v vrvnato mrežo in zdrvela domov. Če sem prinesla preveč loja ali kosti, pa je sledila pridiga in vedno znova navodilo, kaj je treba reči, ko kupuješ meso: ” Mama je rekla, da morate dati en lep kos s križa!” Navodilo sem naslednjič upoštevala, a nisem mogla preveriti ali je bilo izvršeno, ker ni bilo videti v mesnici nobenega križa …

Slovarček:

• zgarbati se: stepsti se
• pankelc: okrasni trak iz krep papirja
• aleksandrinka: ženska, ki je služila v Aleksandriji
• sekati: tukaj – sekati meso, mesariti
• pu kile ze župo: pol kilograma mesa za juho
• pod štango: skorajda akrobatski način vožnje (moškega) kolesa, ki so ga uporabljali otroci, premajhni, da bi kolo peljali normalno – zviti postrani pod okvirjem kolesa so poganjali pedale in lovili ravnotežje. Večina otrok se je vožnje kolesa najprej naučila na ta način.

Viri:

• Slavko Ožbolt, ustno, maj 2015
• Janez Ožbolt, ustno, maj 2015

Kraj: Pudob
Datum: okoli 1925
Avtor:
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 12. 2014
Oblika: fotografija nalepljena na karton