Skip to content

1891 Vrbanja – Pismo Ivana Ožbolta

19. 02. 2018

Prav ganljivo je, da so pri Petrovih v Babnem Polju ohranili to staro pismo z datumom 20. 10. 1891, ki ga je njihovemu predniku, gostilničarju in trgovcu Petru Trohi, napisal Ivan Ožbolt, Ivanov iz Babnega Polja.

Ivanov Ivan v pismu prijatelja Petra Troho najprej lepo pozdravi in zaželi “tu lubo zdravje”, nato pa sporoči, da mu pošilja 50 f (frankov?) za njegov račun in naroča, naj da njegovi ženi, kar je več. Potem ga še opomni, naj plačilo vpiše v knjigo in sporočilo zaključi s še enim pozdravom vsej njegovi družini in besedami “ostajam tvoj prijatelj Ivan Ožbolt”. Na drugo stran lista je napisal še sporočilo svojim, v katerem pozdravlja ženo in vso družino ter jim vošči za božične praznike “da bi jih mogli zdravi voditi (?)” in doda “mi ne moremu u šumi tako lejpo”…Pozdravi vse in prosi, naj mu pišejo, kako je doma.

Očitno je bil prejemnik pisma tisti, ki je na prvi strani spodaj s svinčnikom zapisal opombo: “Dne 26.12.91 dal ženi Neži 5f 67” in pismo shranil med svoje papirje, kjer je ostalo dolga leta.

Med vrsticami pisma je mogoče razbrati marsikaj in še več ugibati.

V levem zgornjem robu pisemskega papirja je očarljiv reliefni odtis, kjer piše “Pozdrav iz Vrbanje”, a lahko samo ugibamo, da je bilo pismo poslano od tam. Vrbanja je reka (in pokrajina?) blizu Slavonskega Broda. Kaj bi Ivan Ožbolt lahko počel tam? Skoraj gotovo je, da je z drugimi Babnopoljci čez zimo delal v slavonskih gozdovih, čemur pritrjuje tudi opomba o “šumi” v božičnem voščilu, ki ga je namenil svoji družini. “Hrvatarji” pač niso hodili za božič domov, saj je bilo to sredi njihove delovne sezone. Ko je Ivan Ožbolt poslal pismo s priloženim zneskom, da bi ravnal v skladu z nenapisanimi pravili, ki zahtevajo, da se do novega leta poravnajo vsi dolgovi, vrne izposojene stvari in dobi nazaj posojeno, je imel triinštirideset let. Bil je natanko trideset let starejši od pisateljice Zofke Kvedrove, ki je pozneje v naturalistični maniri pretresljivo opisala “hrvatarje” iz Loškega Potoka, ki pa verjamem, da niso bili dosti drugačni od babnopoljskih.

Pismo je nastalo mnogo let po tistem, ko je bil Ivan Ožbolt po dvanajstletnem službovanju odpuščen iz avstro-ogrske vojske, od koder je prinesel veliko in lepo poslikano odpustnico, ki se je ohranila do danes.

Na njej pod grbom z geslom “Za kralja i domovinu” piše, da je …

“… Ivan Ozbold, kr. ug. domobranski domobran, rodjen 1848, v pražupaniji (okružje) Delnice, občina Prezid, rimokatolik, neženjen, poljedelac, pri kr. ug. 80 i 88 domobranskog bataljuna kao domobran 12 godina, 3 mjeseca i dan služio; učestvovao je kod vojne od godine 1878 prigodom posjednuća Bosne i Hercegovine, te dočim je tako svojoj zakonom propisanoj domobranskoj obranbenoj obveznosti podpuno udovoljio ovim se iz sveze domobranstva konačno odpušta …

Rečeni domobranski domobran ovlašten je nositi ratnu kolajnu.

Dokument je bil izdan v Ogulinu 31. prosinca 1881, deset let preden je Ivan Ožbolt poslal pismo iz Vrbanje … Odpustnico je podpisal “Njegova cesarsko i kraljevsko aposotolskoga Veličanstva pravi domobranski satnik i zapovjednik kr.ug. 88 domobranskog bataljuna: Budimirović, satnik …”

Če ime meseca prosinca (januarja) v hrvaščini pomeni isto kot v slovenščini, je dokument nastal pred skoraj točno 137 leti.

Ivan Ožbolt je bil rojen v letu pomladi narodov 1848 pri Kranjcih nad Prezidom mlademu očetu Janezu, ki je tedaj imel 22 let. Slednji je – glede na zapis v knjigi Loška dolina z Babnim Poljem II – leta 1880 kupil hišo ob poštni poti v Bukovici v Babnem Polju, kjer je bila – po izročilu – poleg pošte tudi trgovina. Vendar pa družinsko izročilo pripisuje nakup hiše piscu tega pisma, torej Janezovemu (najstarejšemu?) sinu, kar se ujema tudi z drugimi ohranjenimi podatki o Ivanu Ožboltu, tako da glede zapisa o tem nakupu ostaja nekaj nejasnosti …

V času nastanka pisma je bil Ivan Ožbolt že davno poročen, saj piše, naj si naslovnik pisma in prejemnik priloženega denarja iz njega poplača račun, preostanek pa izroči pošiljateljevi ženi. Verjetno je bilo takrat rojenih tudi že kar nekaj od njegovih enajstih otrok. Glede na družinsko izročilo in nekaj skromnih zapisov in dokumentov lahko za silo rekonstruiramo življenje zanimivega moža, ki je napisal to pismo:

Doma je bil, kot rečeno, od Kranjcev na hrvaški strani, blizu Prezida. Zaselek so menda nekateri imenovali Jevánafci .

Njegov vnuk, Franc Ožbolt, si je zapomnil nekaj pripovedi o njem. Prva je ta, da je šel njegov stari oče že pri devetih letih z gozdnimi delavci v Slavonijo za kalibárja, kjer je moral skrbeti za kuhanje, pomivanje, prinašanje vode in drv ter stalno nalaganje na ogenj, ki je gorel v gozdarski bajti – kolibi. Koliba je dala njegovi službi tudi ime: kalibár. Najbrž je bil mali Ivan pri tej rosni starosti samo za pomočnika kalibárja, a trdi uk preživetja se je zanj že začel …

Ni čisto jasno, kateri od Ožboltov je bil tisti, ki je samo tri mesece hodil v šolo – Ivan ali njegov sin Franc. Ali oba? Vsekakor je vnuk vedel, da je stari oče imel kljub pomanjkljivi izobrazbi zelo lepo pisavo, čemur pritrjuje tudi pogled na zgornje pismo.

To, o čemer govori odpustnica iz vojske, namreč da je bil tam dvanajst let in da je bil udeležen pri aneksiji BiH, je v družinskem izročilu gotovo najbolj markanten podatek o starem Jevanu poleg tistega, da je bil on tisti, ki je kupil hišo, kjer še vedno stoji Ivanovo domovanje. Sedaj je na novo postavljeno, takrat pa je bila to nekdanja pošta in trgovina, ki je stala pod Žlebom ob poštni poti od Babne Police proti Prezidu.

Pozabilo se je ime tiste drobne tetke, ki je – stara okoli 90 let in rahlo zmedena – še nekje v petdesetih letih 20. st. pred Ivanovo hišo čakala postaljuona

Vejš, muaren pačakat, bu postaljuon póršu!” je razlagala otrokom, ki so se igrali okoli nje. Čeprav se imena potomci več ne spomnijo pa vsi priznavajo, da je imela v družini pomembno vlogo, saj je nečaku pomagala preživeti internacijo na Rabu … A tudi usodni angleški jopič, ki je Nemce navedel na misel, da je shirani povratnik z Raba pri štedilniku Ivanove hiše, odporniški vojak, mu je podarila prav ona. Bila je šivilja, ena od enajstih otrok Ivana Ožbolta, glavne osebe tega zapisa. Kajti imel jih je res enajst: Antona, Janeza, Alojzijo, Franca, Marijo, Frančiško, Venceslavo, Ludvika … le da so se ostala imena že izgubila v pozabi.

Ko se je Ivan Ožbolt vrnil iz vojske, je imel ravno dovolj denarja za nakup hiše, ženitev in izgradnjo vodnjaka. Glede na letnice rojstva njegovih otrok je kar pohitel: iz vojske je bil odpuščen leta 1881, prvi sin se je rodil 1883 … Žena Neža je bila domnevno doma s Kozjega Vrha.

Ko je vojni veteran Ivan Ožbolt imel že vnuke, je enemu od njih, Francetu (nekoč po letu 1905), takole pokazal svojo štierno“Frencek, videš to štierno?! To štierno son jest nariedu!… Videš, kulku je v ne vadi?!… Pa son jest več rakije papiu, ku je f-te štierne vadi, de boš vejdu!”

Do danes se je ohranil tudi srhljivi vzklik, s katerim se je stari vojak spominjal bojev v Bosni:“V ene same nuače smo pounu Turku pakuale!”

Toda bili so tudi doma hudi časi, denarja je že davno zmanjkalo, gospodar je hodil služit v gozdove na Hrvaško, vsaki dve leti se je rodil nov otrok … Imeli pa so eno samo kozo za mleko in vse drugo. Eden od fantkov jo je pasel po Zavodih in v Dolinah, pa pride nekega dne volk iz gozda in napade kozo. Deček jo še pravi čas pograbi na drugem koncu in tako dolgo se cukata, da je volk nazadnje odnehal. A je bila koza vseeno tako poškodovana, da so jo morali zaklati. Tistega dne je gospodar, stari Jevan, sedel na pragu svoje hiše in jokal. Premožni sosed, ki je imel poln hlev živine, se je ponorčeval:”Daj, daj – pa menda ne boš za eno kozo jokal!” “Lahko je tebi”, je odvrnil Ivan, “ko imaš vsega polno! Če bi bil ti ob edino živinče, bi tudi jokal!”

Stari Jevan je bil tudi tisti, ki je izterjevalca sinovih dolgov za uho povedel po stezi proti Gornjim Poljanam. (A prav ta zadolženi sin je na isti stezi desetletja pozneje prepričal Nemce, da je sin Franc samo slučajno oblečen v angleški vojaški jopič, sicer pa bolan in na smrt oslabljen povratnik z Raba – in sina tako s svojim avstro-ogrskim vojaškim znanjem nemščine rešil gotove smrti …)

Glede na citirano knjigo J. Kebeta so iz Ivanove hiše vsaj trije odšli v Ameriko za zmeraj: Anton, rojen 1883 z ženo, Janez, r. 1885 ter Alojzija r. 1888. Glede na letnice rojstva sklepam, da so bili to starejši Ivanovi otroci. V Ameriki pa je bil tudi Franc, a ta se je vrnil na Babno Polje.

Kljub trdemu in skromnemu življenju je Ivan Ožbolt doživel 84 let ali še več. Nekega dne v začetku tridesetih letih 20. st. je posebno skrbno pospravil vse okoli hiše, dal vsako orodje na svoje mesto, pregledal vsa poslopja, šel še zadnjič okoli hiše z molkom v rokah in molitvijo na ustih, potem pa legel v posteljo in rekel: “Zdaj bom pa umrl!” In je res.

Slovarček:

  • Vejš, muaren pačakat, bu postaljuon póršu!: Veš, moram počakati, bo postiljon prišel
  • postaljuon: poštna kočija, postiljon
  • Frencek, videš to štierno?! To štierno son jest nariedu! Videš, kulku je v ne vadi?! Pa son jest več rakije papiu, ku je f te štierne vadi, da boš vejdu!: Francek, vidiš ta vodnjak?! Ta vodnjak sem jaz napravil! Vidiš koliko je v njem vode?!Pa sem jaz več žganja popil kot je v tem vodnjaku vode, da boš vedel!
  • V ene same nuače smo pounu Turku pakuale!”: “V eni sami noči smo vse polno Turkov poklali!”
  • Jevan: Ivan; tudi gospodar Ivánove domačije
  • Jevánafci: Ivanovci
  • kalibár: deček, ki je gospodinjil v drvarski bajti, kolibar; v Loški dolini in Loškem Potoku imenovan fanték

Viri:

  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, družina, 2002
  • Marija Ožbolt, Babno Polje, 2004, ustno
  • Janez Ožbolt, Babno Polje, 2005, ustno
  • Marica Vesel, Babno Polje, 2003, ustno
  • Slavko Ožbolt, Markovec, 2018, ustno

Kraj: Vrbanja
Datum: 20.10.1891
Avtor: –
Zbirka: Tone Vesel, Babno Polje
Skenirano: 22. 1. 2018
Oblika: dokument

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. francmazi permalink
    19. 02. 2018 17:04

    Zelo zanimiv, tudi ganljiv opis. Res pa, kot se avorica upravičeno sprašuje, hrvaški prosinac ni tedaj kot slovenski prosinec. Ker Hrvatje skoro dosledno uporabljajo domača imena za mesece, Slovenci pa pogosto gredo na njihovo morje, za lažjo orientacijo imena mesecev po naše in po njihovo: prosinec – siječanj, svečan – veljača, sušec – ožujak, mali traven – travanj, veliki traven – svibanj, rožnik – lipanj, mali srpan – srpanj, veliki srpan – kolovoz, kimavec – rujan, vinotok – listopad, listopad – studeni, gruden – prosinac.

    Všeč mi je

  2. 20. 02. 2018 12:33

    Najlepša hvala za dragoceno pojasnilo! Zaradi tistega prosinca sem se počutila, kot da imam pesek v čevlju, ker sem vedela da nekaj ni prav, a sem bila preveč komot, da bi se spustila v razčiščevanje. Po vaši zaslugi je zdaj jasno: starega Jevana so odpustili iz vojske zadnji dan leta 1881… Pa še kakšnemu dopustniku bo vaš prispevek prišel prav.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: